Ključno vprašanje ob volilnem porazu Sirize na grških volitvah je, kaj nas ta poraz uči. 
Siriza je na volitvah v Grčiji doživela zgodovinski poraz. Njena zmaga januarja 2015 je predstavljala upanje za evropsko levico. To upanje je Sirizi dajalo moč. In moralno legitimnost. Takratna zmaga Sirize je črpala moč ne samo iz podpore grških volivcev, temveč tudi iz nevidne, vendar še kako delujoče podpore zunaj grških meja.
Siriza je za to podporo vedela. Grški volivci tudi. To jim je dajalo polet. Upanje v Sirizo je javno polagal tudi Slavoj Žižek. Kar v socialnem in političnem prostoru Evrope in sveta veliko pomeni.
Dobra štiri leta pozneje pa je Siriza doživela spektakularen volilni poraz. Zgodovinskega ne samo zato, ker je pokopal Sirizo kot levo alternativo v Grčiji, ampak tudi zato, ker je pokopal upe v možno levo alternativo v vsej Evropi.

Si, kar počneš. Ne to, kar misliš, da si.

Lahko si predstavljamo, kako bodo nasprotniki slovenske Levice z volilnim porazom Sirize ob vsaki priložnosti spodbijali vsak njihov predlog ali iniciativo. To so radi počeli že doslej, zdaj bo pa to postala paradna disciplina.
Kar lepo ilustrira, zakaj je volilni poraz Sirize zgodovinski. Delegitimiziral je sleherno levo alternativo ne samo v Grčiji, ampak tudi v Evropi. Kar za evropsko levico predstavlja resen problem.
Ali pa morda tudi ne. Moramo se vprašati, kakšno levico Evropa danes sploh ima. In če jo sploh ima.
Seveda ne moremo zanikati dejstva, da obstaja v Evropi množica strank, ki same sebe vidijo kot leve stranke. In ki jih tudi mediji uvrščajo na levico. Vendar je treba jasno povedati, da to še ni dovolj, da bi neko politično skupino in/ali stranko imeli za levico.
Morda je res, da se imajo za levico sami člani teh grupacij. Je pa seveda vprašanje, ali to drži. Spomnimo se namreč na že večkrat citirano Marxovo misel, da posamezniki niso to, kar sami mislijo, da so. Ampak so to, kar počnejo.
Ali konkretizirano na evropsko levico: ni dovolj, da si posamezniki in skupine mislijo, da so levica. Treba je ugotoviti, ali tudi res delujejo kot levica.

Urok Angele Merkel

Če na evropsko levico pogledamo s tega zornega kota, zelo hitro ugotovimo, da tako rekoč ne obstaja. In to zato, ker tudi tako imenovane leve politične grupacije v današnjem kapitalističnem ustroju delujejo tako, da ga ohranjajo. Oziroma zahtevajo njegovo reformiranje. Nikakor pa ne zahtevajo njegove ukinitve.
To velja za vse. Tudi za Varufakisa.
Reformiranje današnjega kapitalističnega ustroja ni leva politika. Je reformistična politika. Kot taka je morda sredinska, morda pa celo desna. Ker takoj, ko katerakoli skupina, ki se ima za levo, pristane na reformistično politiko, je z njeno levo politiko konec.
To je jasno dokazala prav Siriza. Od trenutka, ko je Sirizo začelo voditi tisto, kar je Varufakis poimenoval »urok Angele Merkel«, je bilo s Sirizo kot levo politično opcijo konec. Spremenila se je v samo še enega izvrševalca neoliberalnih reform, predpisanih z vrha EU.
Kot pridna izvrševalka je za to dobila majhno finančno nagrado. Majhno v primerjavi s tem, kar bi Siriza lahko iztržila. In kar bi lahko dosegla. Siriza bi lahko dosegla spremembo pravil delovanja EU. Če bi si upala. Če bi si upali grški volivci. Pa si niso. Odločili so se za reforme. In s tem pokopali vsako možnost leve alternative za Grčijo. 
V tem smislu je sedanji volilni poraz Sirize samo vidna manifestacija zloma, do katerega je prišlo že takrat, ko je Grčija pristala na neoliberalno politiko, predpisano s strani EU.

Dobrobit in profit

To je prva ključna lekcija, ki se jo je treba naučiti o možnostih levice v Evropi. Ali morda v okviru današnjega kapitalizma.
Druga ključna lekcija pa je dejstvo, da ni mogoče biti samo politična levica. Da za to, da neka politična grupacija deluje kot levica, ni dovolj, da ima levi politični program. Za to je nujno, da ima tudi levi nekapitalistični ekonomski program. Ki mora biti konkretiziran kot vrsta konkretnih levih ekonomskih ukrepov. Ki po svoji logiki ne smejo biti kapitalistični. Ampak nekapitalistični.
Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, kakšna bi takšna ekonomska politika morala biti. Konkretno. Kakšni naj bi bili konkretni levi ekonomski ukrepi, ki bi bili po svoji logiki nekapitalistični.
Čeprav se zdi, da odgovora na to vprašanje ne poznamo, je v resnici jasen. Glasi se: pri ekonomskih in drugih odločitvah in ukrepih je treba slediti logiki socialnosti namesto logiki profita. Ali povedano konkretno: v situacijah, kjer je treba izbirati med socialno dobrobitjo in profitom, je treba izbrati socialno dobrobit. Ne profit.
In pri tem je Siriza pogrnila. Na celi črti.  V tem je realna možnost levih politik. Ki jo slovenska Levica — vsaj občasno — presenetljivo točno detektira in prakticira.