Zgodovina Dela, zgodovina Slovenije

Knjiga, kakršna je Temna stran Dela Igorja Omerze, bi morala iziti že zdavnaj. Bilo bi namreč bolje, če bi s tem opravili že prej, ko preteklost sama še ni bila tako zadušljiva in ko se razčiščevanje z njo še ni zdelo tako zelo urgentno.

Dejstvo je namreč, da ravno zapoznelost takega pisanja kot dolgo odlaševanega popravljanja starih napak diktira način in ton tega (samo)obračunavanja — in da ta zdaj senzacionalistična, zgrožena, jezna in užaljena hlastnost ne dela najboljše usluge niti tematiki niti resnici, še najmanj pa družbeni, terapevtski intenci takih knjig.

Prva knjiga Omerzove trilogije se v glavnem ukvarja z Edvardom Kocbekom oz. s kar dvema njegovima primeroma. Prvi je bil literarni in politični pogrom nad pisateljem in pesnikom po izidu njegove zbirke novel Strah in pogum leta 1951/52, drugi pa obračun po intervjuju v tržaški reviji Zaliv leta 1975, v katerem je Kocbek prvič javno spregovoril o povojnih pobojih