Knjiga, kakršna je Temna stran Dela Igorja Omerze, bi morala iziti že zdavnaj. Bilo bi namreč bolje, če bi s tem opravili že prej, ko preteklost sama še ni bila tako zadušljiva in ko se razčiščevanje z njo še ni zdelo tako zelo urgentno.
Dejstvo je namreč, da ravno zapoznelost takega pisanja kot dolgo odlaševanega popravljanja starih napak diktira način in ton tega (samo)obračunavanja — in da ta zdaj senzacionalistična, zgrožena, jezna in užaljena hlastnost ne dela najboljše usluge niti tematiki niti resnici, še najmanj pa družbeni, terapevtski intenci takih knjig.
Prva knjiga Omerzove trilogije se v glavnem ukvarja z Edvardom Kocbekom oz. s kar dvema njegovima primeroma. Prvi je bil literarni in politični pogrom nad pisateljem in pesnikom po izidu njegove zbirke novel Strah in pogum leta 1951/52, drugi pa obračun po intervjuju v tržaški reviji Zaliv leta 1975, v katerem je Kocbek prvič javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev.

Izmuzljivo in poljubno

Oboje je bilo seveda v tesni zvezi z Delom. Delo (oz. njegova predhodnika Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, iz katerih je nastalo po njuni združitvi leta 1959) kot takrat režimski časopis in osrednje trobilo režima — ne pozabimo, da v zgodnjih 50. letih še ni bilo televizije — je v obeh primerih delovalo kot poslušen in učinkovit izvrševalec in distributor ideoloških smernic in odločitev Komunistične partije in/ali (pozneje) Socialistične zveze delovnega ljudstva.
Omerzova knjiga ob konkretnem Kocbekovem primeru navaja podrobnosti, kako je v začetku 50. in sredi 70. let funkcionirala sprega med politiko in mediji. Čeprav nasplošno in približno »to vsi vemo«, so ti podatki za današnje pojme dejansko neverjetni in šokantni.
S časovno oddaljenostjo pa ta svet v retrospektivi postaja ne samo še bolj neverjeten in šokanten, temveč tudi interpretativno izmuzljiv in poljuben.

Bog pomagaj

Dejstvo je, da lahko tedanje Delo — polno udbovskih in partijskih aparatčikov na eni strani, na drugi pa tudi njihovih žrtev ali vsaj pasivnih, molčečih podanikov — nekateri vidijo kot zgodovinsko metaforo, če ne celo kot logični dokaz za to, da sprega med politiko in mediji tudi dandanes funkcionira po enakih, četudi posodobljenih, večstrankarskemu in kapitalskemu sistemu in razmerjem družbene moči prilagojenih vzorcih.
Drugi pa se lahko tolažimo, da je takrat tako pač bog pomagaj bilo in da Delu — ali kateremukoli drugemu današnjemu mediju, s totalitarnim pedigrejem ali brez (mislim, brez pedigreja sploh, ne samo totalitarnega) — ne moremo in ne smemo očitati, da je režimski na enak način kot včasih Delo.
Še več! Lahko se tudi pretvarjamo, da tista preteklost nima nobene zveze s to sedanjostjo, in upravičeno prosimo dotične, da nam glede tega dajo mir. Kot da se ni nič zgodilo.

Druga, tretja, srednja pot

Tu mora obstajati neka druga, tretja, srednja pot. In po mojem tudi res obstaja.
Delova neslavna zgodovina ali celo pred- ali prazgodovina je metafora Slovenije. Metafora neslavne slovenske zgodovine.
Hočem reči, da je vsaka zgodovina — brez razlike: tako posameznikova kot tudi narodova, državina, medijeva — sestavljena iz slavnih in neslavnih poglavij. In s tem se moramo sprijazniti. Če smo nekoč storili ali delali nekaj slabega, (si) moramo to priznati in se temu primerno spokoriti, magari tudi opravičiti eventualno prizadetim.
Problem, ki si ga Delo in Slovenija delita, pa je problem, da zgodovino vidimo kot enotno in enovito, bodisi črno ali belo sliko slavnih ali neslavnih poglavij. Eni vidijo samo slavna, drugi pa samo neslavna poglavja.
Bilo bi idealno, če bi Omerzovo knjigo izdalo Delo sámo. Resno. To bi bila prepričljiva moralna gesta, s katero bi kritikom učinkovito zaprli usta. To dolgujejo slovenski javnosti za naprej in za nazaj. In to bi tudi bolj blagodejno delovalo na Delov imidž kot pa pogrevanje in poliranje neslavne zgodovine ob šestdesetletnici združitve Poročevalca in Pravice.
In nenazadnje, dobro bi bilo tudi za Omerzovo površno in slabo, brez urednika, lektorja in copy editorja napisano knjigo. Delo bi jo s svojim akumuliranim znanjem znalo spraviti v red in iz nje narediti res pomemben prispevek k slovenski polpretekli zgodovini.