Že spet sem skoraj potonila v pisanje o koroni. Tokrat o intervjuju z dr. Alojzom Ihanom in o kolumni Mateje Hrastar.
Hrastarjeva je Ihanovo ugotovitev, da se Slovenci — ko gre za zaščitne ukrepe — obnašamo kot pubertetniki, označila za »nesrečno«. In pribila: »Državljani se ukrepom ne upirajo zato, ker bi bili pubertetniki, temveč zato, ker jih je strah za lastno eksistenco.«
To je pospremila z odličnim primerom, kolikokrat si lahko recimo družina z nizkimi dohodki privošči zadržati otroka z znaki prehladnega obolenja doma, ko pa bo od države dobila nadomestilo, ki bo njihovo težavno životarjenje iz meseca v mesec samo še otežilo.
Ne pubertetniško, ampak infantilno
Pisati sem nameravala o tem, da imata prav oba. In sicer zato, ker govorita o različnih rečeh. Zdravnik o odporu do zaščitnih ukrepov, še posebej do nošenja mask — ki jih Slovenci, ki tako množično prakticirajo politično kulturo nevidnosti, zdaj naenkrat odklanjajo kot »nagobčnike« —, in o tem, da je napačno misliti, da je prenašanje (potencialno okužene) sline in smrklja na druge človekova pravica. Novinarka pa o tem, kako revne z ukrepi potiskamo v še večjo revščino.
To je deficit demokracije v današnji Sloveniji. Tistemu, ki tako očitno in arogantno izigrava demokratične standarde, demokratični sistem ne more nič. Ni sredstev, ki bi takšno vedenje preprečili. Za razliko od tradicionalne slovenske vaške demokracije, seveda. Tam so tistega, ki se ni držal pravil, hitro ukrotili. Če ne drugače, pa fizično.
Premiki v desno
No, pa se je potem zgodil intervju s Spomenko Hribar. Ki je končno tudi na TV Slovenija povedala, kako je Janša že v časih Demosa načrtoval premik Slovenije v desno. In s tem razbil Demos. In dodala, da Janša ta premik zdaj izvaja v praksi.
Hvala bogu, sem si rekla. Da tega ne vemo samo nekateri. Ampak da zdaj to ve cela Slovenija. Po zaslugi javne televizije. Dokler jo še imamo.
In točno to je razlog, zakaj se nisem spustila v pisanje o koroni. Imam namreč vedno bolj občutek, da vse preveč časa, energije, miselnih naporov in vsega drugega usmerjamo v korono. Ko gre za korono, bi morali z minimalno časa in napora poskrbeti za nošenje mask in distanco ter higieno. Ker to lahko storimo. Zase. In drug za drugega. Da se končno nehamo ukvarjati z nelagodjem mam, učiteljev, ravnateljev, zdravnikov in ostalih. Ker je tu korona. Ne zato, ker to ne bi bilo pomembno. Ampak zato, ker se nam pred očmi dogajajo stvari, ki bodo bistveno bolj dolgoročno spremenile slovensko družbo kot korona. S korono bomo morali nekako preživeti še kakšno leto. Potem bomo pa imeli cepivo. S posledicami janšizma ne bo tako lahko. Tu bodo posledice dolgoročnejše. Trajnejše.
Kaj lahko naredimo? Nič.
Vzemimo kot primer novo medijsko zakonodajo. Od stroke — hvala prof. Splichalu za javni angažma — pa do izvajalcev in uporabnikov vsi vemo, za kaj gre. Čému je namenjena. In kakšne bodo njene posledice. A se je bati, da bodo vsi argumenti in ugovori neupoštevani. Da bo tudi tu — kot v primeru Hojsovega odstopa — prišlo do javne, arogantne, nesramne ignorance temeljnih demokratičnih standardov in pravil.
Spomenka Hribar je končno tudi na TVS povedala, da je Janša že v časih Demosa načrtoval premik Slovenije v desno. In s tem razbil Demos. In dodala, da Janša ta premik zdaj izvaja v praksi. Hvala bogu, sem si rekla. Da tega ne vemo samo nekateri. Ampak da zdaj to ve cela Slovenija. Po zaslugi javne televizije. Dokler jo še imamo.
Zamenjati sistem
Potem so tu petkovi protesti. Ki kljub kontinuiteti in naraščajočemu številu udeležencev kažejo povsem enak tek v prazno kot prej omenjeni demokratični standardi. Odlično, da so se institucionalizirali v skupščini. Bojim pa se, da bo Janša z isto nesramno aroganco ignoriral njihova sporočila in zahteve.
In še bi lahko naštevali. A ker je število znakov omejeno, se obrnimo k bistvenemu. Namreč k vprašanju: kaj storiti?
To Leninovo vprašanje postaja v Sloveniji iz dneva v dan bolj aktualno. Iz dneva v dan imamo več dokazov, da tisti, ki se držijo demokratičnih standardov in pravil, ne morejo nič tistim, ki jih arogantno kršijo.
Tisti, ki se držimo demokratičnih pravil in standardov, vsak dan bolj očitno izgubljamo. To seveda pomeni, da se nam bo v zvezi z mediji zelo verjetno zgodilo to, kar je Janša planiral. Ker ni demokratičnih poti, kako to preprečiti. Da zahteve protestnikov ne bodo rodile rezultatov. Ker ni demokratičnih poti, kako jih uresničiti.
Premik slovenske družbe v desno se dogaja pred našimi očmi, čeprav večina Slovencev tega noče. In poskuša po demokratični poti blokirati te spremembe.
Kar pomeni: treba je zamenjati sistem.