Roman Hči Španke nas posrka v temačno in nepredvidljivo vzdušje sodobnega Caracasa: je zgodba o žalovanju, osamljenosti in preživetju v mestu, ki se je spremenilo v pekel. Hkrati pa knjiga zaradi svoje izjemne literarne nastrojenosti presega zgolj reportažno opisovanje razmer v sodobni Venezueli. Skozi oči junakinje Adelaide Falcón podoživljamo sesutje sveta, kakršen je nekoč bil.
Karina Sainz Borgo (1982, Caracas) je začela pisati kulturne reportaže za venezuelski El Nacional. Pred desetimi leti je emigrirala v Španijo. Po dveh esejističnih knjigah je Hči Španke njen prvi roman. Preveden je že v 25 jezikov, odslej tudi v slovenščino pri Založbi Vida.

Karina Sainz Borgo: Hči Španke

Že petič v treh dneh sem šla v pekarno, pa se je pek še zmeraj pretvarjal, da me prvič vidi. Tudi ta teden niso dobili moke. Zraven mene sta stali dve ženski, otovorjeni z vrečami, ki so daleč presegale dnevne odmerke kruha, na katere smo čakali v dolgih vrstah, nazadnje pa smo se obrisali pod nosom. Odnesli sta kruh, namenjen drugim, ki ga niso dobili, pa naj so prišli še tako zgodaj ali še tako dolgo čakali.
Odšla sem po aveniji Baralt in premišljevala o belih žabah, ki so se kot kamni lepile na mreže za komarje v gostišču Falcón v Ocumareju. Ta bitja so mi obtičala v spominu kot hude sanje, zdaj pa so mi kar naenkrat privrele v misli, kot bi se mi v srcu spahnilo. S temi žabami smo si bile podobne, samice z grdo kožo, ki se drstijo sredi nevihte.
Ko sem prišla do domačih vrat, sem noge že komaj vlekla za sabo. Obrnila sem ključ, a ključavnica se je zaskočila. Obračala sem ključ sem in tja, tresla loputo za pošto, vlekla za kljuko, nisem odnehala. Na ključavnici je bilo videti nekaj prask. Nekdo jo je zamenjal. In takrat so mi na misel prišle blazine za spanje, noči na šotorjenju, motocikli, krste, modrice, pretepanje z vedri za vodo in palicami. Strah me je prebodel kot puščica in kar naenkrat me je prešinilo, da je že prepozno.
Moj dom! Imele so en sam cilj: zasesti stanovanja v bloku vse do zadnjega. Krdelo žensk, ki so že nekaj dni postopale na trgu Plaza Miranda, je bilo v resnici glavni štab okupatorske vojske. »Prekleto!« Z roko sem segla v mednožje. Začutila sem mokroto. Poskušala sem zadržati kapljice urina in ostati mirna. Sklonila sem se, da bi ujela kakšno senco ali korake. Pa nič. V pritajenem soju luči nisem mogla ničesar razbrati. Še vedno z rokami med nogami sem se hitro spustila do vhodnih vrat bloka in se postavila na stražo. Kmalu se je pojavila skupina petih žensk, otovorjenih z vrečami, ročaji metel in zavoji regulirane hrane z logotipom Ministrstva za prehrano. Tega so si izmislili Sinovi revolucije, da so lahko hrano delili v zameno za politično podporo.
Ženske so vstopile v stavbo, odprle so s ključem s celega snopa, ki so ga nosile s sabo. Vse so bile oblečene v rdeče majice, uniformo civilnih milic. A očitno so dobile pošiljko z najmanjšo številko. Oprijete kavbojke so poudarjale preobilne noge, ki so jih krasila slonovska stopala v plastičnih natikačih. Bile so temne polti, s ščetinastih lasmi spetimi v trde štrclje.
Umaknila sem se za rdečkasto drevesce in nekaj posušene praproti, ki sta že stoletja gnili v avli naše zgradbe, da bi lahko vohunila za njimi. Nič kaj prida skrivališče, a nekam sem se morala potuhniti. Lica so mi gorela, spodnjice pa sem imela čisto mrzle. Bolj ko me je prevzemal obup, bolj mi je uhajalo vanje. Počutila sem se osramočeno in ranljivo od strahu.
Ni bilo videti, da bi imele ženske kakšno vodjo. Skoraj celo uro je trajalo, preden so pretovorile blazine in škatle k vhodu v stavbo. Večina jih je posedala po škatlah z živežem, ki so jih uporabljale kot sedeže, nekatere pa že skoraj kot ležišča. Nič ni kazalo, da bi se jim kam mudilo, zdelo se je celo, da zabijajo čas. Nekatere so buljile v mobitele, ki so bruhali hrupno glasbo, druge so klepetale in tožile o svojih težavah.
»Roiner, saj ga poznaš, tisti iz Barinasa, je šel v San Cristóbal.«
»Zakaj pa to?«
»Zakaj neki, ti koza? Tam je bencin dražji. Z dvema kanistroma si bo lahko kupil gajbo piva. Pa še večji žur je tam, mi je rekel. Manj konkurence.«
»O, prasica, a res? A za nas pa nič?«
»Tiho bodi, ti bom gobec razbila, če boš preklinjala.«
»Kaj so pa dali tistemu smrduhu v Negro Primero?«
»Tiste fronte ni več.«
»Zakaj pa ne?«
»Ah, klinc, kaj pa jaz vem.«
»Glej, Juendy.«
»Wendy, mala moja, Wendy …, ne Juendy.«
»No, prav, pa to … Ne boš poklicala maršalke?«
»Počakaj, punca. Ona se mora odločit, kdaj bomo prestavile vso to robo.«
»Kaj naj pa potem delamo do takrat?«
»To, kar zmeraj: čakamo.«