Če je nezadovoljstvo splošnih zdravnikov politična poteza zdravniških lobijev, s katero si poskušajo pridobiti javno podporo, potem lahko to potezo ocenim kot uspešno. S splošnimi zdravniki simpatiziram celo jaz. Ki imam do zdravniških lobijev in njihovega glavnega sindikalnega zastopnika že dolgo resne zadržke. O katerih sem že večkrat pisala tudi na tem mestu. 
Ključni razlog za moje zadržke je enostaven: pri zdravniškem sindikatu gre za manipulacijo, ki za navidez sprejemljivimi argumenti skriva željo po privatizaciji javnega zdravstva.
Gre za to, da zdravniki pospravijo v svoje žepe sistem, ki so ga gradile in plačevale cele generacije. Gre za slabo prikrit pohlep, ki ga vodijo egoistični razlogi po izboljšanju lastnega položaja in zaslužka.
Cilj tega pohlepa je privatizacija tega, kar so izgradili in plačali drugi. Ne oziraje se na to, kakšne posledice bi to imelo za večino Slovencev.

Dvom v poštenost

Sindikat zdravnikov ob tem vedno izpostavlja samo en del zgodbe. Tistega, ki je povezan s pozitivnimi posledicami. Drugi del — tistega, ki je povezan z negativnimi posledicami —, pa prikladno zamolči. Tako kot to počnejo vsi manipulatorji.
In ta manipulativni pristop, ki ga zdravniški sindikat že lep čas ne prikriva več, je tisti, ki nam ob zahtevah splošnih zdravnikov kvari vtis. V smislu, da sicer utemeljene zahteve splošnih zdravnikov vzbujajo dvom v poštenost tistih, ki se za te zahteve zavzemajo.
Res je, da splošni zdravniki nimajo dovolj časa za poglobljeno in strokovno obravnavo bolnikov. Razen če se na birokratske omejitve požvižgajo. Glavarine in drugi birokratski izmisleki uvajajo v splošno zdravstvo logiko tekočega traku. Kjer je za vsako enoto izdelave natančno predpisan potrebni čas.
Tako zdaj splošnim zdravnikom predpisujejo čas, ki ga smejo porabiti za obravnavo ene enote svojega dela. Enega pacienta. In to neglede na to, koga ima pred sabo. Nekoga z enostavnimi zdravstvenimi težavami. Ali nekoga s kompleksnimi zdravstvenimi problemi. Ki so lahko za bolnika nevarni. Celo smrtni.
Za vsakega bolnika ima splošni zdravnik predpisan isti čas. Kar je nonsens. Bolniki namreč niso isti. Tudi njihove bolezni niso iste. Zahteva, da se zdravnik v bolj zapletenih primerih bolniku ne bi posvetil več časa, je nerealistična, neetična, neprofesionalna in neempatična. Zahteva, ki škodi bolniku. In zdravniku.

Birokrati obstajajo

Drugo dejstvo, na katerega splošni zdravniki upravičeno opozarjajo, je obseg njihovega birokratskega delovanja.
Tako je recimo uvedba e-receptov pomembno spremenila situacijo v ordinaciji. Splošni zdravniki morajo zdaj skoraj več časa posvečati tipkanju na računalnik kot pa bolniku.
Pri svojem splošnem zdravniku, ki ga imam za odličnega zdravnika, lahko opazujem, kako po nepotrebnem izgublja čas za delo na računalniku. Zato mu zmanjkuje časa za bolnike.
Pri mojem splošnem zdravniku sicer ni tako. Saj si za bolnike vzame čas. Seveda pa zato ostaja v ordinaciji čez svoj delovni čas. Tako dolgo, da nobenega pacienta v čakalnici ne pusti brez obravnave. Zdravnik zapiše vsaj osnovne diagnoze, kartoteke, napotnice, recepte itd.
Vsak, ki ima vsaj nekoliko vpogleda v dogajanje, ve, da gre za neracionalno in nesmiselno preobremenjevanje splošnih zdravnikov. Na identičen način z neracionalnimi in nesmiselnimi zahtevami preobremenjujejo tudi univerzitetne profesorje. Očitno gre za neizogibno posledico naraščajoče birokratizacije delovnih procesov in okolij.
To so okolja, v katerih so birokrati prepričan, da opravljajo svoje delo samo v primerih, ko vsi čutimo, da obstajajo. To pa dosegajo tako, da v delovne sisteme in procese uvajajo svoje izmisleke. Ki so lahko celo smiselni, če jih gledamo izolirano. Kot celota pa delovne procese obremenjujejo s celo vrsto nepotrebnih dejavnosti. Ki izvajalcem jemljejo čas. Predvsem za vsebino njihovega dela. Na univerzi nam tako tovrstna dela jemljejo čas za naše osnovno delo. Ki je poučevanje in ukvarjanje s študenti. In raziskovalno delo. Zdravnikom pa jemljejo čas za ukvarjanje z bolniki.

Skrajšanje življenjske dobe

Zato lahko samo upamo, da upravičenih zahtev in pomislekov splošnih zdravnikov ne bodo delegitimizirali njihovi sindikati z zahtevami po povišanju plač in privatizaciji zdravstva.
Če bodo to storili, se bo nujna razprava o neracionalnosti zbirokratiziranih delovnih procesov namreč izkazala samo za izgovor za neupravičeno polnjenje lastnih žepov. Kar pomeni, da bomo še enkrat zapravili priložnost za razpravo o zbirokratiziranih delovnih procesih.
To pa ne bo edina negativna posledica. Drugi dve, ključni, bosta zapravljen ugled splošnih zdravnikov in skrajšanje pričakovane življenjske dobe prebivalstva. Pa ne zato, ker ne bo dovolj splošnih zdravnikov. Temveč zato, ker privatno zdravstvo pomeni tudi skrajšanje življenjske dobe vseh tistih segmentov prebivalstva, ki niso dovolj bogati, da bi zdravstvo plačevali. Kar pa v Sloveniji pomeni skoraj vseh.