Jutranja beseda ob mojem čaju in znančevi kavi je spet tekla o zdravstvu. Poleg afer je to najpomembnejša tema našega vsakdanjika. Pripetilo se mu je namreč, da je bil v zadnjih letih večkrat po nekaj dni v različnih bolnišnicah. Nič posebno resnega.
Pri tem pa je v stilu poljskega novinarja, ki se je zaposlil v goljufivi klavnici, budno spremljal, kaj se je dogajalo. Moj znanec je na nek način kvalificiran uporabnik in tudi sponzor zdravstva, zato lahko s potrošnike strani ocenjuje, kakšno zdravstvo v resnici je in kaj potrebuje.
Če pustimo ob strani čakalne vrste, ki so po njegovem bolj kot ne umetna tvorba, s katero zdravstveni zavodi kompenzirajo posledice preohlapnega vodenja, so storitve vsaj v povprečju dobre.
Če ste dovolj vztrajni in pri odpravljanju težav aktivno sodelujete in povezujete ločena, različna mnenja, se vam lahko z malo sreče morda res posreči prijeti bika za roge in priti zadevi do dna.

Ne gre za to, da ozdravite

Vsi zaposleni v zdravstvu seveda niso genialci. Marsikje opazite povprečje, ki je posledica spodletelega novačenja na medicinske fakultete, ki preveč zanemarjajo emocionalno inteligenco kandidatov.
A če poslušate glas ljudstva — ne nujno v centru —, vseeno najdeš mnoge, ki so dovolj zavzeti, podkovani in izkušeni, da znajo rešiti tudi bolj trdovratne in manj jasne težave. 
Da se razumemo: ne gre za to, da ozdravite. Ob vedno višji povprečni starosti je zdravstvo vedno bolj naravnano zgolj k blaženju simptomov. In tako se vam lahko zgodi, da si v pičlih nekaj letih po Abrahamu še pred jutranjo kavo nakoplješ za celo pest tablet. Vsak zdravnik vam predpiše nekaj drugega, pač po svojem znanju in po svojih preferencah.
Pustimo zdaj očitke o kongresnem turizmu, ki da sloni na dobri volji farmacevtske industrije in na našem denarju, s katerim to hočeš-nočeš sponzoriramo. Vsekakor se vam kaj lahko zgodi, da je zdravil preveč. Redkokdo se poglobi v to, kako se zdravila med seboj razumejo med seboj, še redkejši pa, kako jih izločamo in kakšne posledice puščajo v naših telesih. Tako se iz vihravega mladostnika srednjih let spremeniš v človeka, ki ne more od doma brez načrta, kaj in koliko vzeti s seboj, da ne bo zadrege.

Specializacija in zidovi

Specializacija znanj je poglobila domet zdravnikov, obenem pa je med njimi postavila zidove. To strokovnjakom z enega področja preprečuje, da bi kaj več vedeli ali si upali razmišljati o drugem področju. Hierarhija in podtoni medicinske vzgoje preprečujejo, da bi zdravniki prevečkrat razčiščevali napake med seboj in s tem prispevali k izboljšanju uporabniške izkušnje.
To je seveda povezano z osebnostmi ljudi, ki se tega poklica lotijo. Razlika je namreč, če postaneš zdravnik, ker vidiš v tem poslanstvo, ali zato, ker si obetaš boljši in prihodnost. Temu primerni so tudi rezultati.
No, v zdravstvu — od splošne medicine pa do ozkih specializacij — od nekdaj najdemo oboje. Zadovoljni glas ljudstva povzroči, da so čakalne vrste pri nekaterih bistveno daljše. Zdravstvenim zavodom, ki so vpeljali sisteme spremljanja kakovosti, bi to lahko veliko pomenilo.
A zaradi pomanjkljive izbire zdravnikov, ki jo — resnici na ljubo, kot nekakšno varovalo za povprečneže — vzdržuje medicinski izobraževalni sistem sam, tega ni mogoče odpraviti. Niti z denarjem, ki ga je omenjal bivši minister, ki bi bil kot zdravnik — pravi moj znanec — kar pravi, da kaj premakne. Novi minister, ki je sicer daleč od stroke, je že zavihal rokave in rešuje tisto, kar je najbolj ogroženo. Kako bo opravil z močnimi hierarhičnimi strukturami in interesi strokovnih avtoritet, česar ni mogoče premakniti kar tako, pa bomo še videli.

Močvirje čakalnih vrst

Pomembna ocena je, da je nezdravniško osebje bolj prijazno kot nekoč, zlasti v manjših bolnišnicah. Vedno več je srčnih medicinskih sester, ki namesto tablice na postelji vidijo človeka, ki ima težave. Pri teh dobrih ženskah ni videti znakov izgorelosti, ki jo kot argument za višje plače nekoliko nedomiselno omenjajo njihove sindikalistke.
Prav tako bi s stališča uporabnika težko rekli, da so bolnišnice preobremenjene. Že mogoče, ponekod za krajši čas, če se podre kadrovska struktura, ob nepričakovanih konicah, nujnih primerih in podobno. 
Nič drugače ni z zdravniki. Med naveličanimi in sivimi obrazi opaziš tudi takšne z žarom in energijo, kar je pomembno za pacientovo okrevanje.
Debate o njihovi preobremenjenosti, plačah, položaju pripravijo mojega znanca do tega, da si naroči še eno kavo z dvojno dozo smetane. Čeprav so mu oboje že zdavnaj prepovedali.
Da bi tudi v sistemu javnega zdravstva nagrajevali medicinsko osebje po uspešnosti in srčnosti, je utopija. Vendar težava ni brez rešitve. Tisti bolj prodorni in bolj iskani, ki imajo tudi poslovno žilico, so si že zdavnaj uredili obvode v zasebno zdravstvo. Nekateri se tam prerodijo v prijazne in zavzete zdravnike. 
Tistih 80€, kolikor običajno stane 15-minutni posvet pri privatniku, je najcenejša pot do boljšega zavedanja o zdravstvenih težavah. Pogosto pa je tudi pomoč, da se hitreje prebiješ skozi močvirje čakalnih vrst v javnih ustanovah.

Notranja preobrazba

Zasebniki v svojih ambulantah ne opravljajo zahtevnejših posegov. Tveganja in odgovornosti je tu preveč, zato to raje prepuščajo javnim ustanovam. Z jasno diagnozo pa obidete razglašeni in nepovezani javni sistem, ki najbolj šepa pri organizaciji.
Tako se vam lahko zgodi, da napotnica za pregled z oznako “zelo hitro” dobi datum samo štirinajst dni pred tisto z oznako “hitro”, oboje pa štiri mesece v prihodnosti. Zgodi se ti lahko tudi to, da po šestih mesecih čakanja dobiš datum za operacijo, a jo je potrebno prestaviti, ker je na datum pregleda pred anestezijo potrebno čakati 14 dni dlje. 
Tako je v našem zdravstvu, je zaključil moj znanec, ko je popil že drugo kavo. Bolj kot več denarja bi sistem rabil temeljito notranjo preobrazbo. Človeško je, da si tudi zdravniki želijo več kot imajo. Toda dejstvo, da podaljšujejo naša življenja, ne more biti razlog, da se ne bi prilagodili zmožnostim okolja, v katerem živimo.
Ko sem mu omenila, da bom to napisala, mi je naročil, naj vas lepo pozdravim.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.