Srce je kakor kamen. V prvih tednih pandemije sem zapisal, da nas čaka preizkus naše kolektivne in individualne odgovornosti, razsodnosti in solidarnosti. Danes me vedno bolj skrbi, da sem imel prav. Če je v prvih tednih negotovosti in skrbi, ki jih je povzročal do tedaj neznani virus, vendarle obstajalo upanje, da bodo ljudje zaupali znanosti, stroki, dejstvom in razumu, danes po družbenih omrežjih delijo modrosti in nasvete primarija dr. Wernerja in Bergdoktorja Potrča.
Fenomen estradne medicine seveda ni prisoten samo v Sloveniji. Bollywoodski zvezdnik Akšaj Kumar, recimo, glede korone in cele rajde drugih zdravstvenih tegob prisega na pitje kravjega urina. Nižje, dragi moji, vsaj kar zadeva razsodnost v času hude zdravstvene krize, ne gre.

Pomembnost različnih mnenj me ne gane

In prosim, ne omenjajte mi pomembnosti različnih mnenj! Ne gane me. Brez poznavanja in spoštovanja dejstev je svoboda različnih mnenj navadna farsa. Tega ne pravim jaz, ampak Hannah Arendt. Prikimavanje modrovanju amaterskih epidemiologov je del upora proti znanju in znanosti, ki se je seveda začel že dolgo pred izbruhom te pandemije. Nerazum kot upor proti »elitam« in teorije zarote so rdeča nit, ki povezuje »resnico« o zaščitnih maskah, cepivih, globoki državi ali ploščatosti našega planeta.

Častihlepneži in oportunisti

Takole na hitro bi spodrsljaje stroke v času pandemije razdelil v tri skupine.
V prvi so častihlepneži in oportunisti. Na svetu je veliko zdravnikov in pri velikih številkah se jih vedno najde tudi nekaj, ki lastnemu poklicu niso najbolj v čast. Majhnežev, ki so v šoku in strahu pred novim virusom zaslutili priložnost za samopromocijo. Za preblisk lokalne ali celo globalne pozornosti je bila v prvih tednih krize dovolj bela halja, stetoskop okrog vratu in čim bolj ekstravagantna izjava v razponu med »to ni nič« in »vsi bomo pomrli«. Pri tem so jim neodgovorno pomagala ne samo družbena omrežja, ki so se že zdavnaj spremenila v distribucijski sistem informacijskega ekvivalenta kravjemu urinu, ampak tudi tradicionalni mediji, ki so v klikfehtarskem boju na nož pogosto pripravljeni objaviti karkoli od kogarkoli. Če ne bi bilo kovida-19, sploh ne bi vedel, koliko »priznanih strokovnjakov iz priznanih univerz« obstaja na tem svetu.

Vsevedneži

V drugi skupini so vsevedneži. Tem načeloma ne pripisujem slabih namenov. A to še ne pomeni, da pretirana in neutemeljena samozavest ne more narediti več škode in koristi. Spomnimo se inflacije čez noč narisanih grafov in projekcij, ki so povzročile devalvacijo zaupanja v strokovne metode, ki jih v premagovanju te zdravstvene grožnje še kako potrebujemo.
Tudi glede mask smo od strokovnjakov slišali marsikaj. Od tega, da jih razen zdravstvenih delavcev nihče ne potrebuje, do tega, da brez njih ne smemo niti do poštnega nabiralnika. Takšne spremembe strokovnih mnenj in navodil, ki jih je sicer v negotovosti soočanja z neznanim sicer mogoče razumeti in sprejeti, se ob pretirani samozavesti, ki jo javnost lahko doživlja kot arogantno, spremenijo v darilo distributerjem teorij zarote in drugim borcem proti razumu.
Ljudje niso ovce. Vsaj ne vsi. Odkritost, tudi glede dvomov, tveganj in morebitnih napak, lahko za zaupanje javnosti naredi bistveno več kot vztrajanje pri nezmotljivosti in lažna samozavest.

Upognjenci

V tretji skupini so upognjenci. Strokovnjaki, ki so pripravljeni svojo strokovnost zaradi lastnih ambicij ali pomanjkanja hrbtenice podrediti političnim interesom oblasti.
Morda največ priložnosti za kršenje Hipokratove prisege svojim medicinskim svetovalcem in pristojnim ustanovam ponuja predsednik Trump. Prav tesnobno je opazovati njihovo izmotavanje ali molk ali celo glasno in formalno podporo njegovemu obupanemu iskanju zdravila za njegove politične težave — od pitja razkužíl do drugih magičnih zdravil in terapij. En dr. Fauci žal ne prinese pomladi.
Največja nevarnost je seveda še pred nami. Če bo politični pritisk prevladal nad strokovnostjo in odgovornostjo v procesu odobritve cepiva, se nam zelo slabo piše. Ne samo, da to povečuje nevarnost neučinkovitih ali celo nevarnih cepiv. Zelo verjetno bodo mnogi, ki sicer ne verjamejo v zgodbe o mednarodnih komplotih farmacevtskih družb, oklevali glede cepljenja s politično odobrenimi substancami. Kdor se bo zadnji smejal, bo morda antivakser.

Odgovornost oblasti

Za strokovnjaki je na drugem mestu tega naključnega vrstnega reda odgovornost oblasti. Najprej gre za skušnjavo, da se zdravstvena kriza izkoristi v politične namene. Kako je to mogoče početi v sostorilstvu s stroko, sem že opisal.
Drug nazoren primer je naklep, da se kolosalna škoda, ki jo bo britanskemu gospodarstvu in družbi prizadel ideološki projekt odcepitve od Bruslja, pripiše na račun kolosalne škode, ki jo povzroča kovid-19. Da ne gospodarstvo ne družba dvojnega udarca ne bosta zmogla prenesti, odgovornih očitno ne zanima. Samo da niso oni krivi.

Predvsem pa solidarnost

Nazadnje še, prijatli, zrcalce sebi dvignimo. V soočanju s krizo je najlažje kazati s prstom na druge. A čas, ki ga živimo, je tudi in predvsem test naše individualne odgovornosti, racionalnosti in solidarnosti. Upor proti maskam in priseganje na razne teorije zarot ni samo poraz razuma, temveč tudi poraz solidarnosti.
Nisem ne zdravnik ne epidemiolog, zato ne ponujam zdravstvenih ocen in trditev. To epidemijo doživljam kot človek, kot državljan. Živim v državi, ki je pred dnevi presegla mejo 10.000 novih primerov na dan. Masko nosim, tudi ko grem do smetnjaka. Če lahko to pripomore k temu, da javnega življenja ne bomo ponovno zapirali — predvsem pa k varovanju zdravja tistih najšibkejših, ljudi v domovih za ostarele —, sem jo pripravljen nositi tudi med spanjem.
Zakaj je maska pomembna, je razložil dr. Ihan. Ne gre za poseg v našo osebno svobodo, ampak za najpomembnejši in najučinkovitejši način obrambe te svobode in javnega zdravja. Kovid-19 ni navadna gripa. Tega ne trdim kot strokovnjak, ampak kot človek. Imam sodelavce, ki so zboleli in komaj preživeli. Imam sodelavce, ki so izgubili starše in druge sorodnike. Imam tudi prijatelje, ki so zaradi epidemije ostali brez služb in dohodkov. Vsi ti ljudje potrebujejo ne samo našo odgovornost, ampak tudi naš razum. Predvsem pa našo solidarnost. Virus bomo slej ko prej premagali, a če bomo v tem boju izgubili temeljne civilizacijske vrednote, nam ostane samo še kravji urin. Kot bi rekel dr. Werner: »Adi-i-i-jo-o-o.«