Poletne počitnice ponujajo priložnost za bolj poglobljena in analitična razmišljanja o svetu, ki nas obkroža. Sam v glavi že nekaj dni premlevam, zakaj so mnogi politiki tako obsedeni z jajci. V izložbi galerije v francoskem Lyonu sem pred dnevi opazil plakat z bivšim francoskim predsednikom Chiracom s cigareto v ustih in enim izmed njegovih ponarodelih citatov. »Dandanes presajamo ledvice, roke in srca, vse razen jajc, ker primanjkuje darovalcev.«
Moda oziroma, kot bi rekel Jacques, jajca, je Chirac vsekakor imel. Najprej tista, recimo jim neprenesena, ki jih je razposajeno uporabljal v celi vrsti zunajzakonskih afer in aferic, ki jih je tiho trpeče prenašala njegova žena Bernadette. Pa ne, da bi njena stoičnost v čemerkoli opravičevala prešuštvo njenega moža. Gospa je pač sprejela tradicionalno vlogo cele rajde prvih dam Francije, ki so v imenu republike in nacionalnem interesu diskretno ignorirale predsedniške indiskretnosti. Te so bile, vsaj do Macrona, tako običajne, da bi jih lahko priključili v uradni moto francoske republike: »Enakopravnost, bratstvo, enotnost … — in ali si že kdaj videla, kakšnega ima predsednik?«

Chiracov šofer

Ljubico ali ljubice sta imela tako Mitterrand kot Hollande. Pri Sarkozyju še vedno ni popolnoma jasno, ali je imel z zakonsko zvestobo težave on ali gospa ali morda oba. Ljubezenske afere prebivalcev Elizejske palače so od oči javnosti držali tako mediji, ki o tem praviloma niso pisali, čeprav je šlo za javno tajnost, kot javnost sama, ki je, vsaj do nedavnega, imela visoko stopnjo tolerance do posteljnih ekstravaganc politikov, drugih javnih oseb ali sosedov.
Kot rečeno, zdaj ni več tako. Tudi Francozi se ne delajo več Francoze.
Led je prebil bivši Chiracov šofer, ki je medijem izjavil, da je bil Jacques med predsedniškim osebjem znan kot »gospod tri minute, s tušem vred«. Slike Hollandovih nočnih voženj po Parizu z mopedom in motociklistično čelado na glavi so bile kasneje objavljene tudi v nerumenem časopisju. Izkušnje o tem, kako skakati čez elizejski plot, so se tako rekoč prenašale iz generacije v generacijo.
Ko je Hollande začel zvezo z eno od svojih predzadnjih ljubic, Valérie Trierweiler, se je po logistični nasvet baje zatekel k eni od Chiracovih prijateljic. Vsaj ko gre za seks, je očitno mogoče preseči tudi največje politične razlike. Ne levo ne desno, ampak naprej, nazaj. Naprej, nazaj.

Jajčna vilenska izjava

Chirac je rad dajal vtis, da ima jajca, tista prenesena, tudi v politiki. Včasih je bilo to simpatično, drugič manj, odvisno od konteksta in verjetno tudi političnih prepričanj opazovalca. O političnih nasprotnikih, ki jih ni cenil, je rad dejal, »da se mu enega dotaknejo, pa drugi sploh ne trzne«. In ja, spet govorimo o jajcih.
Politični mačizem se je odražal tudi v njegovi znani paroli, da so šefi zato, da šefujejo, in da oblast ni nekaj, kar lahko deliš. Vsaj v tem ga radi oponašajo tudi mnogi njegovi politični zanamci. Ne samo v Franciji, ampak tudi drugje. Brez francoskega šarma.
Chirac je svojo odločnost in privrženost francoski drugačnosti (da ne bomo govorili zgolj o jajcih) pokazal tudi med prvo iraško vojno, ko je bil eden redkih zahodnih politikov, ki so se uprli ameriškim pritiskom glede nujnosti vojaške intervencije proti Sadamu Huseinu. V slovenskih in ne samo slovenskih ušesih prav gotovo še vedno odmeva njegova prezira polna opazka ob podpisu vilenske izjave, ko je dejal, da so podpisniki zamudili priložnost, da bi bili tiho.
Chirac je lani umrl, tako da danes žal ne moremo računati, da bi nam naredil uslugo in ponovil vajo.

Clinton: »Jajca, ne javno mnenje«

Z jajci, kot vemo, se je precej ukvarjal tudi bivši ameriški predsednik Bill Clinton. Sam imam že dolgo v glavi citat, ki naj bi bil njegov. Jajca, ne pa javno mnenje, naj bi bil nekoč izjavil vrli soprog Hillary Rodham Clinton in s tem verjetno želel povedati, da je v politiki včasih potreben pogum za sprejetje nepopularnih odločitev.

Zbegana lastovka

Glede na vse to bi človek dejal, da bomo v politiki dosegli kvalitativen preskok, če bo v njej manj jajc. Najprej tistih neprenesenih.
Nisem pristaš stereotipiziranja. Zato ne verjamem, da so ženske boljši politiki samo zato, ker so ženske. Je pa dejstvo, da jih je v politiki izjemno malo.
A to samo po sebi pomeni, da na najvišje položaje sistematično postavljamo talente in »talente« iz samo polovice izbora potencialnih kandidatov. Več žensk na vodilnih položajih zato ni samo imperativ enakopravnosti med spoloma, ampak tudi pogoj za boljšo politiko. Čista matematika.
In ne, ne boste me prepričali o nasprotnem z navajanjem posameznih primerov, v katerih so se ženske izkazale ali pa še vedno aktivno dokazujejo, da so popolnoma nedorasle položaju. Ena zbegana lastovka pač še ne odnese pomladi.
Tudi nedobesednih jajc bi lahko bilo v politiki bistveno manj. Za pogumne in pomembne odločitve, kot je bila tista Chiracova glede iraške vojne, ne potrebujemo mačizma, ampak zgolj odločnost, dostojnost, strokovnost in načelnost.
Če kaj, potem v politiki krvavo potrebujemo prav to. Namesto tega pa imamo tipe, politike in njihove trole, ki svojo moškost dokazujejo z žalitvami, primitivnostjo, grobostjo in popolnim prezirom do civilizacijskih in demokratičnih načel. Ali to pomeni, da imajo jajca ali ne, prepuščam vaši oceni. Kar mene zadeva, bi jih natančneje opisal kak drug organ.