Žalujoči ostali
Če naj striktno nadaljujem v tej smeri, moram zastaviti še eno nedopustno vprašanje. In sicer: kako bi komentirali kolone državljanov, ki bi se namesto od kraljice Elizabete II. v istem obsegu in slogu poslavljale od recimo Vladimirja Putina?
Moramo se namreč zavedati, da bomo ob Putinovi smrti gledali enake medijske podobe. Le da bi bili komentarji povsem drugačni. Zahodni mediji seveda ne bodo poročali o smrti vplivnega in velikega politika, ki je usodno zaznamoval 20. in 21. stoletje in ki je ljudem v svoji državi predstavljal steber stabilnosti. Ne. Poročali bodo o smrti enega največjih, če ne največjega totalitarnega voditelja s konca 20. in začetka 21. stoletja. In to kljub dejstvu, da bodo slike z ruskih ulic zelo podobne temu, kar danes gledamo v Veliki Britaniji.
Ob smrti voditeljev, ki jim je uspelo pridobiti množično podporo, so si vse podobe žalujočih zelo podobne. Tako je bilo tudi ob Titovi smrti. In še bi lahko naštevali.
Isti kriteriji za primerljive dogodke
Hočem povedati, da nismo sposobni uporabljati istih kriterijev za dogodke, ki so v resnici primerljivi. Dogodke, v zvezi s katerimi bi te iste kriterije vendarle vsaj morali poskusiti uporabiti. Ta poskus bi bil nujen zato, ker bi samo tako lahko odstranili ideološke plašnice, ki jih ljudem nadenejo družbe, v katerih živijo. Ali natančneje: nadenejo jim jih vladajoče ideologije njihovih družb.
Prepričanje, da so se okrog Fotopuba dogajala posilstva, je isto kot prepričanje, da gre pri množičnem poslavljanju od Elizabete II. za nekaj povsem drugega kot pri množičnem poslavljanju od Tita. Oboje je bolj hegemonija kot ideologija.
Jasno je, da družbe brez ideologij ne obstajajo. In prav tako je jasno, da tudi ideologije brez pristranskosti ne obstajajo. Ena od ključnih funkcij ideologije je, da uveljavlja samo en možni način razumevanja določenih fenomenov in problemov. In da vse ostale načine (vnaprej) kriminalizira. In s tem onemogoča možnost enakovrednega in enakopravnega obravnavanja in razumevanja problemov in fenomenov iz različnih zornih kotov.
Resnicoljubnost
Ti različni zorni koti pa so neizogibni za boljše, temeljitejše in bolj resnicoljubno razumevanje problemov in fenomenov. Zdi se, da današnji svet trpi za pomanjkanjem resnicoljubnosti. Danes živimo v svetu ideologij, ki prehajajo v hegemonije. In čeprav tu ne morem načeti vprašanja o razliki med ideologijo in hegemonijo, naj spomnim na ključno razliko, ki sta jo Jean in John Comaroff opisala kot razliko med tem, da je hegemonija nevidna, zaradi česar se o njej ne pogovarjamo in ne razpravljamo, in ideologijo, ki pa je vidna in o njej razpravljamo. Dvomimo. Diskutiramo. Zato je, kot pravita Comaroffa, visoko ranljiva. In hkrati blebeta. Medtem ko hegemonija molči.
"Ne, ni res!"
Tu se moram korigirati. To, da smo že vnaprej prepričani, da so se v ljubljanski kulturniški srenji okrog Fotopuba odvijala posilstva, je isto kot prepričanje, da gre pri množičnem poslavljanju od Elizabete II. za nekaj povsem drugega kot pri množičnem poslavljanju od Tita. Oboje je bolj hegemonija kot ideologija. Obe razumevanji namreč sploh ne zastavljata temeljnega vprašanja o dvomu, ki se glasi: "Ali je to sploh res?"
Takoj, ko bi si resno zastavili to vprašanje, bi si morali v duhu minimalne resnicoljubnosti nanj odgovoriti z odgovorom: "Ne, ni res!" Ta odgovor bi hegemonijo spremenil v ideološko debato. Ideološka debata pa vedno vključuje dvom. Ki ga hegemonija ne. Zato je ideologija dobra. Čeprav v slovenski družbi velja, da je slaba. Nevarna. Nedopustna. Da se ji je treba izogibati. In jo po možnosti v kali zatreti in preprečiti.
Totalitarna politična praksa
Za množično poslavljanje od Elizabete II. to pomeni, da gre tudi pri tem za totalitarno politično prakso. Ker če ne bi šlo, potem tudi v drugih množičnih poslavljanjih od političnih voditeljev ni šlo za totalitarne politične prakse.
Skratka, treba se je odločiti. Za eno ali za drugo. In to neglede na osebni okus in preference uporabljati za vse primere enako. Kar pa je seveda glede na trenutno zahodno hegemonijo povsem nemogoče.
Družbe brez ideologij ne obstajajo. Kot tudi ne obstajajo ideologije brez pristranskosti. In ena od ključnih funkcij ideologije je, da uveljavlja samo en možni način razumevanja določenih fenomenov in problemov. In da vse ostale načine (vnaprej) kriminalizira.
Isto velja za hipotetične spolne zlorabe zadrogiranih žensk v ljubljanski kulturniški srenji. Še posebej zato, ker nekatere informacije kažejo, da gre za manipulacijo nezadovoljne bivše partnerke enega od vpletenih moških. Ki sicer priznava, da ima "razburljivo" seksualno življenje. Karkoli to že pomeni.
Nevarno in nedopustno
Gre namreč za to, kar sem omenila na začetku. Bojmo se družbe, v kateri lahko moški posiljujejo ženske, ne da bi za to odgovarjali. Kot se bojmo tudi družbe, v kateri lahko ženska obdolži moškega spolne zlorabe ali celo posilstva brez dokazov. Oboje je enako nevarno. In enako nedopustno.
Zato me pomirjajo informacije, da je policija vendarle začela proučevati, kaj se je v tej srenji dogajalo. Da je začela zbirati dokaze o kaznivih dejanjih. Ker to je edina prava pot. Edina verodostojna pot.