Spet bom moral napičiti policiste. Pa ne zato, ker zajebavajo Šiškotovo vardo. To delajo čisto upravičeno. Še premalo policijskega sadizma je opaziti pri obravnavanju vardistov. Več ko bo Šiško delal pizdarij, bolj bomo vozniki varni pred prometno policijo. Ta je pogosto brez kompasa, sadistično razštelana in brez samokontrole, ko se izživlja nad vozniki.
Nedavno sem v oddaji Faktor rekel, da če bo prišlo do družbenih konfliktov med revnimi in bogatimi, lahko policisti prestopijo mejo in se pridružijo protestnikom — in potem bo bogatašem trda predla. Policisti morajo po dolžnosti vzdrževati obstoječi sistem, ki je krivičen do izkoriščanega delavskega razreda in prekarcev, a tudi oni sami imajo nizke plače.

Najstniki in ženske

No, do tega verjetno ne bo prišlo, ker so ravno policisti vpeti v konvencionalnost moralnega razsojanja. Da nekdo krši zakone, mora imeti razvito najvišjo stopnjo tako imenovanega postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Policisti pa so načeloma na konvencionalni stopnji, ki je značilna za mladostnike in ženske. Zato se policisti držijo predpisov in zakonov kot pijanec plota. Njihova sposobnost moralnega razsojanja je tako rekoč deformirana. Saj zato pa so postali policisti. Normalen moški si ne želi postati policist. Da moški postane policist, mora v sebi nositi veliko potlačenega, latentnega sadizma.
Po drugi strani pa ženske — če je normalna — ne vleče v policijske vode. Razen če je očetu igrala »sininjo« ali če je lezbijka, ki moškemu zavida »moč«, kar je stvar potlačenega, nezavednega zavidanja penisa.

»Policist, ki ga je posilil starejši bratranec, se je dobesedno tresel od pričakovanja vsakič, ko je na cesti ustavil avto, ki je prekoračil dovoljeno hitrost. Hotel je, da bi se mu ustavljeni uprl ali ga izzval, da bi se lahko spopadel s svojim sovražnikom.«

Kaj hočem s tem citatom povedati? To, da imajo mnogi policisti rane potlačitev, zaradi katerih sadistično uživajo v izživljanju nad vozniki. Komaj čakajo, da se sadistično zapodijo vanje. Čakajo jih v zasedah, kjer jih normalen voznik ne pričakuje. Tak pristop k urejanju prometa je perverzen, celo latentno psihopatski.
Statistično gledano ustavijo policisti naključnega voznika vsakih nekaj let. V Angliji ustavi policija voznika v povprečju vsakih deset let. Na slovenskih cestah pa nam policisti grozijo v zasedah tako rekoč vsak dan. Meni se kar meša od besa, ko me policisti sredi noči ali prelepega nedeljskega popoldneva ustavijo brez razloga — pod pretvezo, da sem prehitro peljal.

Primer policijskega sadizma

Tisti, ki imamo razvito sposobnost postkonvencionalnega moralnega razsojanja, imamo privilegij, da se ravnamo po ponotranjenih moralno-etičnih občutkih. In to tudi takrat, ko na cesti, ko ni žive duše — recimo v naselju, ponoči —, vozimo 60 na uro namesto 50.
Zame osebno je najtežje upoštevati absurdne cestnoprometne predpise, ki jih rabijo psihopati (in ženske) — ker v Nadjazu pač nimajo ponotranjenega občutka za normalno vožnjo.
V mojih Butalah — namreč v Trbovljah, mojem rojstnem mestu, ki pa ga na tem mestu ne moem imenovati spoštljivo — se je nekoč zgodil naslednji absurd.
Ko smo se po rekreaciji rehidrirali s pivom, se nam je kolega potožil nekako takole:

»Bil je petek, čas za metek, okrog pol dveh zjutraj, šel sem s prijateljeve žurke za rojstni dan. Bil sem s kolesom, ker sem vedel, da bomo pili. Jedli ravno nismo, tako da sem bil ponoči malo lačen. Na pot domov sem si kupil kos pizze in se s kolesom odpeljal domov. Žive duše ni bilo na cesti, jaz pa s kolesom po pločniku. Po enosmerni cesti ne smeš v kontra smer, kolesarskih stez pa tudi ni povsod. Nakar se mimo mene pelje marica. Čez minuto se spet pojavi in me ustavi. Policist in policistka. Povprašala sta me po osebnih dokumentih, ki pa jih nisem imel pri sebi. In potem se je začelo: da se po pločniku ne smem vozi s kolesom — kar sem priznal. Pripomnil pa sem, da sredi noči ni nikogar na (sicer širokem) pločniku in da nikogar ne ogrožam. Potem me je policist vprašal, ali sem v zadnjih urah pil kaj alkohola. Rekel sem, da ja, ker da prihajam z rojstnega dneva in da grem zdaj domov. Odredil je test alkoholiziranosti in vprašal za moj EMŠO. Govoril sem popolnoma normalno, brez nesramnosti ali sarkazma. Test je pokazal 0,46 promila. Policist je svoji policistki naročil, naj gre napisat plačilni nalog. Prinesla je zapisnik in položnico: s kaznijo 900€!«

Ob tem naj še povem, da kolega po lastnih izjavah sploh ni bil pijan. Tip ima krepko čez 100 kil — in takih silakov se alkohol zlepa ne prime. Ni ga zanašalo, ni vijugal na kolesu. Ko je policijski tandem z njim opravil, je kot največji bedak kolo porival ob sebi domov. A to še ni bilo vse! Policist in policistka sta se čez nekaj minut pripeljala nazaj in preverila, ali kolo res poriva ob sebi!

Za kazen brez dopusta

Za konec pa še nekaj. Nedavno se mi je izpovedala še ena žrtev absurdnega policijskega sadizma. Kolegica, ki je vzgojiteljica (z mizerno plačo), je morala vzeti kredit, ker je njen sin — sicer vrhunski športnik, ki se vsak dan vozi na treninge — nekje pri Vranskem vozil 90 na uro. Dobil je 1000€ kazni in 9 kazenskih točk.
Za nameček je tudi sama naredila nedolžen prekršek, na katerega se je sicer pritožila, a je morala za pritožbo (s prekrškom vred) plačati še 500€. Zato so se morali odpovedati prvomajskemu dopustu v Istri …
Ja, takšni so slovenski policisti. Latentni sadisti. In sistem, ki ga vodi ženska (Tatjana Bobnar), se ne bo kaj kmalu spremenil. Ker četudi pride na čelo Policije moški, ni nujno, da bo imel jajca in sposobnost postkonvencionalne moralne razsodnosti, da bi stvari spremenil na bolje.