Kebab in vegetarijanci
In tako stojim v vrsti pred nekim fast foodom in čakam na svoj kebab. Zavedam se, da je zraven vse živo od kravjih rogov do kopit in naprej. Ampak bom vseeno pojedel. Z ojačevalci okusa, malo zelenjave in jogurtove omake je zadeva zelo okusna. Ker kar se mesa tiče, prisegam na govedino. Ravno krave pa so baje globalni problem, saj naj bi proizvajale ogromne količine metana in prispevale k onesnaženju zraka in globalnemu segrevanju. Da ne govorim o raznih aktivistih za pravice živali, ki skvotajo hleve ali protestirajo pred mesnopredelovalnimi obrati. Ne bi se rad še njim zameril.
Zadovoljen sem tudi s piščancem. A kaj, ko sem si nekoč ogledal dokumentarec o tem, kako se jim godi na velikih perutninskih farmah in se mi je vse skupaj zagnusilo. Ovca tudi ni zame, čeprav jih Bosanci tlačijo v čevape. Divjačina je sicer okej, a ni za vsak dan. Predrago in malo poseben okus. Svinjina mi ni preveč ljuba. Pogosto mi zasmrdi, ko jo kuham, in potem je ne morem jest.
No, od zelenjave ni bil še nihče sit. Ob tej priliki bi rad čestital vsem vegetarijancem in veganom, ki trdijo, da se počutijo odlično, v resnici pa izgledajo, kakor bi jih pravkar izpustili iz koncentracijskega taborišča. Who are you fooling, right?
In tako stojim v vrsti pred fast foodom in čakam kebab. Zavedam se, da je zraven vse živo od kravjih rogov do kopit in naprej. Ampak bom vseeno pojedel. Z ojačevalci okusa, malo zelenjave in jogurtove omake je zadeva zelo okusna. Ker kar se mesa tiče, prisegam na govedino.
Tuje kuhinje
Kar se tiče tujih kuhinj, ki jih je Ljubljana polna: mehiška — dolgcajt, več al manj nek bolonjeze v tankem testu na 100 načinov; indijska — navaden golaž, samo malo bolj papriciran; srbska — meso na milijon načinov; bosanska — isto, a brez svinjine; italijanska — pica in makaroni; dalmatinska — prisegajo na morske sadeže, ampak od ribe še nisem bil sit. Školjke imam rad, ampak se bojim, da bojo pokvarjene in da bom bruhal. Če bi se hotel najesti škampov, bi jih rabil pet kil. Kalamari? Isto.
Kaj pa slovenska kuhinja? Praktično ne obstaja. Vse tisto, kar je kao slovensko, je v bistvu iz časa Avstro-Ogrske, torej bolj avstrijsko in madžarsko kot slovensko. Dunajski zrezek in golaž. Cvrtje ni zdravo. Enolončnice so bolj za pozimi in priprava vzame precej časa.
Kaj naj torej jem? Če povzamem Tomaža Domicelja iz njegove skladbe Kaj naj jem:
"Kaj naj si skuham?/Kaj naj pojem?/Kaj naj si spečem?/Kaj sploh še smem?/Kaj naj pogoltnem?/Kako naj vem?/Najbolje bo, če kar travo jem …"
— in zaključi:
"Nikoli ni še zmanjkala/in vedno je pocen/zato jo priporočam vsem ljudem."