Majhna, zelo majhna

Slovenija je majhna. Zelo majhna. Generacijsko in poklicno se vsi med seboj poznamo. Pred desetletji sem nekje prebral, da morajo biti majhne demokratične družbe, ki želijo ohraniti svojo neoporečnost, še toliko bolj občutljive od velikih družb na vsakršno koristoljubje posameznikov ali skupin, ki bi lahko izrabljale svoj položaj za klientelizem in prijateljske vezi.

Majhne družbe, tudi slovenska, načeloma delujejo prijateljsko, tovariško … Klan si med seboj pomaga, ob tem pa skrbi, da nihče ne zdrsne s palube. Tudi ti, ki delajo škodo ali od katerih v najboljšem primeru ni nobene koristi, lahko ostanejo na krovu. Občasno jih pustimo tudi na kakšno funkcijo, položaj, da bodo lahko naslednikom sploh kaj povedali o svojem dolgočasnem poklicnem življenju.

Stric in teta iz ozadja

Svojega sodelovanja s to ustanovo se spominjam zelo dobro. Prvič sem vanjo stopil, ko me je tja pripeljal takratni sošolec in prijatelj Igor Bergant. Že nekaj časa, še iz srednje šole je bil sodelavec televizijske športne redakcije. Vendarle je bil potomec klana Bergant. Oče Evgen (Kuki) je bil dolgoletni urednik športa pri časopisu Delo, stric Boris (Piki) pa siva eminenca RTV.

Moja usoda je bila drugačna. Tudi jaz sem imel teto, ki je bila kot filmska režiserka v 50. letih med začetniki radia in televizije. Tam je delala vse do upokojitve. Vendar so mi doma zabičali, da če res hočem delati na televizji, ne smem nikomur povedati, da sem njen nečak. V naši družini so veljala — kot bi rekli danes — stroga protikorupcijska pravila. To je bil družinski etični standard, ki bi ga za učinkovito demokratično delovanje potrebovala vsa družba.
​{embed_info_box}201733{/embed_info_box}

Mladi in polni idej

Bili smo mladi in polni idej. Bolje od drugih v redakciji smo govorili tuje jezike. Bili smo skupina, ki se je pozneje izkazala na različnih področjih. Ob naju dveh z Igorjem, ki je danes uveljavljen voditelj, smo bili v skupini še Tadej Golob, zdaj uspešen, odličen pisatelj, pa Goran Obrez, pozneje začetnik in steber športnega dnevnika Ekipa, in še nekateri drugi, javnosti manj znani mladi študentje. Kmalu smo postali steber športne redakcije. Sprva za delo v ozadju, pri pripravi športnih poročil, oddaj, velikih športnih dogodkov. To je bil čas, ko je iz majhne lokalne redakcije v veliki jugoslovanski JRT nastajalo odgovorno uredništvo Televizije bodoče samostojne države. Zaupali so nam veliko nalog, sprejemali smo izzive in odgovornosti. Bili smo na poti, da postanemo prepoznavni obrazi nekega novega časa. In bili smo predvsem ekipa, tovariška ekipa.

Danes bi rekli prekarci

Nekje na prehodu iz prejšnje države v sedanjo je bilo finančno stanje na Televiziji težko. Primanjkovalo je denarja. Honorarni sodelavci — in med njimi smo bili prav vsi omenjeni — danes bi nam rekli prekarci — smo na honorarje čakali tudi po več mesecev. To je bil čas velike inflacije in ko so naši honorarji vendarle prispeli, so bili na deviznem trgu vredni samo še polovico ali tretjino tega, kar smo dejansko zaslužili. Plače zaposlenih in tekoči stroški poslovanja so imeli prednost pred našim plačilom. Tako so nam pojasnjevali uredniki in v računovodstvu. Tudi moje kričanje na gospe v 4. nadstropju ni pomagalo. Bili smo ujetniki sistema.

Zadnja možnost je bila stavka. Ker smo bili tovarišija, med seboj solidarni, smo stavkali vsi. No, ja, skoraj vsi, kot vedno. Sodelavka Silva Miklavčič si po njenih besedah stavke ni mogla privoščiti. Drugi pa smo ustavili delo. Jasno nam je bilo, da športnega programa brez nas — vsaj kratkoročno — ne bo mogoče ustvarjati.

Po kakšnem tednu dni stavke je Televizija popustila in nam izplačala zaostale honorarje. Od takrat so honorarji prihajali bolj redno.

Kdo je Dagmar Šuster?

Žal smo se po nekaj letih razpršili vsak na svojo stran. Pri tem nam je izdatno pomagal urednik športnega programa Marjan Lah. Sprva nam je res ponudil priložnost, potem pa nam jo je tudi vzel. Brez strokovne utemeljitve, četudi vsakomur od nas drugače.

To so bili časi, ko je Lah v svoji pisarni name vpil zaradi objave prispevka o nečednostih med akterji v slovenskem motošportu. Šlo je za Dagmarja Šusterja, dolgoletnega jugoslovanskega gospodarstvenika in politika. Lahov nastop je zvenel nekako takole: “A ti sploh veš, kdo je Dagmar Šuster? Dagmar Šuster je prijatelj od Milana Kučana. In prijateljev od Milana Kučana se v tej redakciji ne napada!”

Marjanu Lahu sem to že davno odpustil, saj se je — kot večina urednikov na RTV Slovenija — prilizoval vsakršni oblasti, ki bi lahko stregla po njegovem položaju. Verjetno je bil zato urednik športa na TV Ljubljana in TV Slovenija v dveh državah. Skupaj kar sedemnajst ali osemnajst let.

Studio City

Nikdar nisem bil navdušen gledalec Studia City. Oddaja mi ni bila pretirano všeč, čeprav priznam, da je (bila) dobra. Prepričan sem, da sodi v program TVS — neglede na to, da nisem njen gledalec in da me način obravnave različnih tem ter vodenje oddaje in pogovorov nista pritegnila.

Takšno stališče zastopam kot običajen gledalec. Če bi bil urednik ali direktor na TVS, pa bi bila takšna načelna drža do Studia City še toliko bolj nujna. Direktorjev in urednikov, kakršen je bil Marjan Lah, v razviti demokratični družbi in javni medijski ustanovi posebnega pomena res ne rabimo, kajne?

Direktorji in uredniki v medijih — sploh v javnih — ne bi smeli biti tam za to, da uveljavljajo svoj svetovni nazor, prepričanje, da nagrajujejo svoje prijatelje ali zasebne upnike, ali da izvajajo politiko političnih strank in njihovih interesnih skupin.
​{embed_info_box}201734{/embed_info_box}

Solidarnost in stavka

Če se to vendarle dogaja — kot v zadnjih mesecih —, pa verjamem, da je sklicevanje tiskovnih konferenc pred vhodom na RTV premalo. Čudim se, da novinarji, uredniki, tehniki in vsi drugi, ki se strinjajo, da je poseg direktorjev in urednikov v oddajo Studio City neprimeren in nedopusten, ne stavkajo. Vsi bi preprosto morali prenehati pripravljati program. Samo tako bi lahko res kaj spremenili.
​S stavko bi lahko tudi preverili, kakšno podporo v resnici imajo. Bi bila solidarnost tako velika, da bi bil ohromljen ali povsem ustavljen televizijski program? Bi se jim solidarno priključili tudi radijski kolegi in uredništvo MMC?

Edino, kar bo vodstvo RTV zares opazilo, bo tišina na Radiu in tèma na Televiziji. Pritoževanje čez urednico informativnega programa Jadranko Rebernik nima smisla.

Deklica za čistke

Tudi Jadranka je moja dobra znanka. Ko smo bili mladi, smo skupaj potovali po svetu. Njena poklicna kariera je bolj ali manj klavrna. S svojim novinarskim in uredniškim delom se težko pohvali.

V okviru tega, kar v imenu na volitvah poražene ideologije na RTV in TVS izvajajo generalni direktor Andrej Grah Whatmough in njegovi glavni oprodi Igor Pirkovič in Jože Možina, je Jadranka prevzela vlogo deklice za ideološke čistke. Če sta omenjena za svoje početje verjetno tako ali drugače dobro nagrajena, pa je še tem bolj žalostno, da Jadranka opravlja umazano delo brez kakšne omembe vredne koristi zase.

Ko smo nekje pred koncem prejšnjega tisočletja z avtomobilom potovali po Egiptu, so nam domačini v mestih in vaseh na Sinaju za svetlolaso Jadranko ponujali toliko in toliko kamel. Seveda je nismo prodali.

Toda ko zdaj, četrt stoletja pozneje, opazujem njeno početje na Televiziji Slovenija, bi bilo morda bolje, če bi se takrat raje odločili za kamele. Whatmougha, Pirkoviča in Možine pa nam itak ne bi uspelo prodati. Njih tudi v Egiptu ne bi nihče kupil.
​{opomba}201735{/opomba}