Verjetno bi bilo zame bolj oportuno, če s tem v zvezi ne bi več drek mešal. Ampak ne morem si kaj. Primer, ki je slučajno moj, namreč nazorno ilustrira absurdnost črkobralskega pojmovanja zasebnosti in zgrešenost medijske (samo)kontrole.
Lani julija sem na Fokuspokusu objavil kolumno o tem, kako je univerzitetni profesor prijavil profesorico na istem oddelku (takrat predstojnico) zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Komisija univerze je v preiskavi ugotovila, da ni šlo za mobing, kot ga definira pravilnik — čeprav so se profesoričina ravnanja »k temu približala« —, in rektorju predlagala, naj ukrepa po lastni presoji. Rektor pa je sprejel sklep, da profesorica je trpinčila profesorja.
Če hočete izvedeti več o prijavi, očitanih dejanjih, preiskavi, ugotovitvah, sklepih, sankcijah itd. — in o moji lahkomiselni post festum udeležbi —, poguglajte Večerov članek Univerza v Mariboru: Vesna Vuk Godina trpinčila svojega sodelavca in mojo kolumno Mobing je v usnje oblečena Vesna V. Godina z bičem. Koga je kao trpinčila?.
To me spominja na anonimno svojat na družbenih omrežjih. Če bi se ti morali podpisati z imenom in priimkom, si itak ne bi nič upali povedati. In čeprav je ta primer obraten, je iz istega psihološkega vica. Marsikdo bi si upal sprožati postopke zaradi česarkoli, če bi le lahko ostal anonimen.
Ne priznajem ja ovaj sud
Prijavljena je bila namreč zgoraj omenjena, prijavitelj pa je bil … — no, whatever. Pa naj bo XY. Pustimo ga pri miru. Čeprav vem, kdo je — in čeprav sem to takrat tudi napisal —, ga iz previdnosti ne bom več omenjal z imenom in priimkom.
Ker ravno v tem je bistvo problema, v katerega sem se nehote uvalil.
Prijavitelj je namreč prijavil tudi mene. Novinarskemu častnemu razsodišču Društva novinarjev Slovenije. V pritožbi je navedel sedem členov Kodeksa, ki da sem jih po njegovem kršil. NČR je potem sprejelo sklep, da sem kršil dva.
V članku, na katerega sem se naslanjal, prijaviteljeva identiteta ni bila razkrita, ker je temu »odločno nasprotoval« — in ker je Večer željo »uradno potrjene žrtve trpinčenja« upošteval.
Prav. Vsak po svoje. Ampak ker jaz te etike ne priznavam, sem se pozanimal pri VVG, kdo je njen »fantomski prijavitelj« — kot sem se izrazil v tekstu —, in to tudi izvedel. Ime in priimek mi sicer nista povedala nič, ker nisem iz teh krogov, zunaj njih pa dotični ni znan. Sem pa radoveden in tudi kljubovalen. To hočem vedeti že iz principa.
Nekompetentno NČR
Glede 2. člena Kodeksa, da se mora novinar »izogibati osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev«, z NČR ne bom polemiziral. Glede 17. člena, ki zapoveduje »spoštovanje pravice posameznika do zasebnosti in izogibanje senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti«, pa vsekakor ja.
Predvsem je nevzdržna trditev, da sem z objavo imena in priimka dotičnega, »ki ni javna osebnost«, in s povezavo na spletno stran fakultete »neupravičeno« posegel v njegovo zasebnost, »ki ni v javnem interesu«. S tem NČR dokazuje, da je nekompetentno. Zato ne priznajem ja ovaj sud.
Vedno več in vedno bolj — in vedno manj
Model se je najprej moral podpisati pod prijavo, da ga je VVG mobingirala. V njej je opisal, kaj da se mu je dogajalo na delovnem mestu, ki ga opravlja permanentno predstavljen z osebnimi podatki, vsaj osnovnimi službenimi — in javno dostopnimi na spletni strani zaposlovalca.
Potem se je moral podpisati pod pritožbo proti meni. Ta sploh ne bi bila obravnavana, če bi jo vložil anonimno. NČR sámo pa je razsodbo javno objavilo. In to ne anonimizirano, temveč spet z njegovim imenom in priimkom.
Predvsem je nevzdržna trditev, da sem z objavo imena in priimka dotičnega, »ki ni javna osebnost«, in s povezavo na spletno stran fakultete »neupravičeno« posegel v njegovo zasebnost, »ki ni v javnem interesu«. S tem NČR dokazuje, da je nekompetentno. Zato ne priznajem ja ovaj sud.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. februarja 2020, pod skoraj istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.