Ena od reči, ki je na pravkar končanih evropskih volitvah razdražila slovenske politike in komentatorje, je nizka volilna udeležba. Sicer je tokrat volilo nekaj malega več Slovencev in Slovenk kot na prejšnjih, a še vedno manj kot 30%.
Preostanek pa že nekaj let dokazuje, da ne hodi na volitve. Temu bi lahko rekli politična rezistenca. Politična nepokorščina. Pasivni odpor. Ali kaj podobnega.
Zanimive so bile tudi analize abstinence. Govorili so o politični nezrelosti Slovencev in Slovenk. O tem, da se ne zavedajo pomena Evropskega parlamenta. In tega, kako pomembne odločitve ta sprejema za njihovo življenje. Da ignorirajo EU. In še marsikaj bi lahko našteli.
Vsi pa so se strinjali, da je treba narediti resno politično analizo. Pripraviti resne ukrepe, da bi se udeležba na evropskih in vseh drugih volitvah povečala.

Stari in novi konteksti

Upam, da bomo takšno analizo res dobili. Pa ne analizo hipotetičnih vzrokov za postsocialistično volilno abstinenco. Ampak analizo dejanskih razlogov, ki Slovenke in Slovenke motivirajo, da na volitve ne hodijo.
Najpomembnejši vzroki za to abstinenco so že precej časa znani. So pa tudi ignorirani. In neupoštevani.
Najprej naj omenim dejstvo, da uvoz demokracije zahodnega tipa v Slovenijo po koncu socializma ni bil nikoli indigeniziran. Ni bil »poslovenjen«.
Gre za to, da tako kot na drugih področjih družbenega življenja tudi v slovenskem političnem sistemu ne razumemo, da uvoz tujih institucij nikoli in nikjer ne deluje. 
Razlogi so številni. Eden je to, da je vsake institucija vedno prilagojena kontekstu, v katerem je nastala. Ko jih iztrgamo iz tega konteksta in prenesemo v nove kontekste, ne delujejo več isto.
To velja tudi za zahodni tip demokracije. Z zahodnim parlamentarnim sistemom vred. Ta je nastal v zelo specifičnih družbenih in zgodovinskih razmerah. Danes, ko je ta kontekst drugačen, ne deluje več niti v zahodnih družbah.

Nedelujoči sistem

Najboljša ilustracija je nedelovanje tega sistema v Veliki Britaniji. Če ga prenesemo v družbe, ki so v zgodovini izoblikovale prepoznavno in bistveno drugačne socialne in kulturne tirnice, pa še tem manj ne delujejo.
Takšna primera sta postsocialistični demokraciji na Madžarskem in Poljskem. 
Slovenski primer sicer ni tako dramatičen kot ta dva. Je pa prav tako primer nedelujočega sistema zahodne demokracije. Ljudje pač v njem nočejo sodelovati. Ne na predpisani način. Torej ne tako, da hodijo na volitve.    
Za Slovence je bila v zgodovini značilna neka druga demokracija. Ne posredna demokracija zahodnega tipa. Ampak neposredna demokracija v socialni enoti, v kateri so ljudje opravljali delo za preživetje.
Da ne bo pomote: ne govorim o socialističnem samoupravljanju. Govorim o neposredni demokraciji vaške skupnosti. Ki je stoletja predstavljala demokracijo, v kateri so naši predniki dnevno sodelovali v demokratičnih procesih. Ne pa vsakih nekaj let. Pri tem so samostojno odločali o rečeh, ki so zadevale njihovo preživetje. Ne pa tako, da so o tem odločali drugi.

Nobenih možnosti

Da se različnih tipov demokracije dobro zavedajo tudi povsem običajni Slovenci in Slovenke, kažejo tudi na terenu zbrani materiali. Naj navedem samo tri primere.

• »To ni nobena demokracija. To je farsa. Odločamo lahko samo vsake štiri leta, oni pa potem v parlamentu delajo, kar hočejo. Če gledaš 3. program, vidiš, da jim sploh ne gre za to, da bi kaj uredili. Ampak za to, da se medsebojno zafrkavajo. Vsak delavec bi znal boljše urediti stvari kot oni. In nihče jih ne more odstraniti. Ljudje ne morejo nič.« — Upokojenka, avgusta 2012
• »V tej državi ni demokracije. Demokracija je samo na papirju. To ni nobena demokracija, da lahko odločaš samo vsake štiri leta. Potem pa nimaš več nobenega vpliva.« — Nezaposlena delavka, novembra 2009
• »Mogoče ta demokracija kje deluje. Ne rečem. Na Zahodu. Pri nas pa to ni nobena demokracija. Parlament je ukradel oblast ljudstvu. Če je demokracija oblast ljudstva, potem to, kar imamo mi, ni demokracija. V demokraciji odloča ljudstvo.« — Upokojenec, septembra 2010

Dokler analitiki slovenske politične kulture in volilne abstinence ne bodo razumeli logike, izražene v navedenih primerih, namesto da jo razlagajo kot »ostanke socializma«, ni nikakršnih, ampak res nikakršnih možnosti, da bi razumeli današnjo slovensko postsocialistično politično kulturo. In zato tudi ni nobenih možnosti, da bi lahko sprejeli ukrepe in rešitve, ki bi povečali volilno udeležbo.
Z volilci in volilkami ni nič narobe. Samo sebi lasten tip demokracije hočejo.