Zakaj me vedno izžvižgajo

Point mojega današnjega pisanja je v tem, da ni prav, če ljudje obsojajo ali celo sovražijo človeka, ki prinaša slabe novice ali razgalja neljube resnice — še zlasti ne, če to dela raziskovalno, skozi teorijo ali znanost.

Takšne so moje izkušnje. Če nekaj vem, čutim potrebo, da to tudi javno izpovem — in to v upanju, da bom razumljen, sprejet, priznan, uslišan, mogoče celo spoštovan.

Dogaja pa se ravno obratno. Kot glasnik neljubih resnic in spoznanj sem napadan, polivan z gnojnico, diskreditiran, skratka osovražen. No, ne od vseh. Nekateri — sicer redki — me zaradi moje stoične in brezkompromisne drže celo spoštujejo.

Sem kot Kasandra, hči trojanskega kralja Priama. Njena zgodba je naslednja: Apolon (Zevsov sin) ji je iz ljubezni dal sposobnost prerokovanja, jasnovidnosti. Toda ko se je njena ljubezen do Apolona sčasoma ohladila, ji je Apolon iz maščevanja med zadnjim poljubom pljunil v usta. To je bil urok. Jasnovidnost je sicer