Point mojega današnjega pisanja je v tem, da ni prav, če ljudje obsojajo ali celo sovražijo človeka, ki prinaša slabe novice ali razgalja neljube resnice — še zlasti ne, če to dela raziskovalno, skozi teorijo ali znanost.
Takšne so moje izkušnje. Če nekaj vem, čutim potrebo, da to tudi javno izpovem — in to v upanju, da bom razumljen, sprejet, priznan, uslišan, mogoče celo spoštovan.
Dogaja pa se ravno obratno. Kot glasnik neljubih resnic in spoznanj sem napadan, polivan z gnojnico, diskreditiran, skratka osovražen. No, ne od vseh. Nekateri — sicer redki — me zaradi moje stoične in brezkompromisne drže celo spoštujejo.
Sem kot Kasandra, hči trojanskega kralja Priama. Njena zgodba je naslednja: Apolon (Zevsov sin) ji je iz ljubezni dal sposobnost prerokovanja, jasnovidnosti. Toda ko se je njena ljubezen do Apolona sčasoma ohladila, ji je Apolon iz maščevanja med zadnjim poljubom pljunil v usta. To je bil urok. Jasnovidnost je sicer ohranila, a za to svojo sposobnost je plačala ceno: njenim prerokbam nihče več ni verjel. Ko je recimo »nesmrtni« Ahil odhajal na trojansko vojno, mu je prerokovala smrt. Ker pa je bil ranljiv samo v peto, ji ni verjel.

Civilist s ceste

Pred točno 10 leti se je v Državnem zboru začela javna razprava o predlogu novega družinskega zakonika. Kot »civilist s ceste« — kot sem se predstavil v DZ —, sem v dobri veri in s svojim psihoanalitičnim znanjem želel pripomoči k razjasnitvi pomembnih kontekstov, vezanih na družinski zakonik. Bil sem prvi, ki je iskreno in dobronamerno opozoril, da so istospolne posvojitve otrok in ničelna toleranca do fizičnega kaznovanja dečkov s strani staršev (konkretno očetov, ne mamic) v nasprotju s psihoanalitičnim razumevanjem duševnosti in mentalnega zdravja. Tako imenovane vzgojne klofute se v odraslosti pozitivno odražajo v sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja moških.
Toda kot glasnik, tako rekoč kot prinašalec dodane vrednosti družinskega zakonika, sem bil izžvižgan — in obsojen celo s strani »mojih« levičarjev. Namesto, da bi se mi zahvalili, da sem par stvari razložil in psihoanalitično utemeljil — in to za narodov blagor —, sem postal osovražen. Zaradi tega še vedno doživljam šikaniranja.
Levičarji me s feministkami na čelu obtožujejo, da sovražno govorim. Da sem šovinist, ker govorim o razlikah med spoloma. Ker ne nasedam teoriji spola. Delajo mi mnoge krivice. In to samo zato, ker sem ljudem serviral nekaj neljubih psihoanalitičnih informacij, vezanih na delovanje človekove duševnosti.

Fatalna kastracija moških

Zgodba se je ponovila še dvakrat. Prvič, ko sem sesul predvideno porodniško zakonodajo, skozi katero so en mesec porodniškega dopusta — pobudnice so bile seveda že spet feministke —, hoteli prevaliti z mamic na očete. Zakon je na krilih mojih argumentov padel, ker so normalne ženske potegnile z mano in se uprle. Tudi leve.
Drugič pa sem jih fasal, ko sem se zavezel za pravico »koroških dečkov« — ki jima je oče ubil mamo in pristal v zaporu —, da živita pri dedku in babici, ne pa pri neznancih v reji. Levi lobiji so me pod poveljstvom profeminističnih Socialnih demokratov celo tožili. Tožbo so sicer izgubili. Odvetnico Simono Marko sem na sodišču pojedel za malico. Sam, brez odvetnika.
Desnica me je v teh desetih letih skorajda že posvojila — čeprav sem bil pred skoraj dvajsetimi leti član LDS, pozneje pa sem volil Zares. (Njihov član nisem bil nikoli.) No, na zadnjih DZ volitvah sem skoraj paradoksalno volil SDS (Alenko Forte), na evropskih volitvah pa Žigo Turka (NSi). Zakaj? Zato, ker je zgrešen pogled desnice na partizane, Tita, socializem, revolucijo itd. po mojem manjše zlo kot izenačevanje spolov, ki je s feminizmom in LGBT gibanjem in »njuno« teorijo spola uničujoče zakoreninjeno v trdo jedro levice in posredno tudi v družbo. Simbolna kastracija moških lahko fatalno zaznamuje družbo.

Moja dobronamernost

Po drugi strani sem na družbenih omrežjih, blogih in v kolumnah — in v nekaterih odmevnih intervjujih — ravno desnici dobronamerno zaupal in jo tako rekoč inštruiral, da s takim pogledom na NOB in socializem nikoli ne bo zmagala in sestavila trdno desno koalicijo. Niti ne bo desničar nikoli predsednik države. Pa me je tudi desnica kot glasnika neljube resnice izžvižgala in polila z gnojnico …
Podobno se je zgodilo, ko sem jim sporočil neprijetno »novico«, da je Kučan tisti, ki ga množice prepoznavajo kot nekakšnega očeta naroda, in da to ne more biti Janša, niti kdorkoli drug, ki ga bi desnica rada videla na tem častnem mestu. Ko sem nedavno (s sogostom Francem Kanglerjem) gostoval v Požarjevem Faktorju na temo odpisa 29 milijonov dolga družini Janković (sogost je bil Kangler), sem izpostavil, da Jankoviću pač ne moramo stihijsko naprtiti kar vseh grehov — torej tudi tistih, ki jih ni zagrešil —, sem bil spet izžvižgan.
In ko sem dodal, da je Zoran Janković kljub evidentnim moralnim zdrsom vendarle dober župan — očitamo mu lahko farmacevtko, ne pa slabega županovanja —, sem se spet počutil kot jedrski odpadek, ki ga nihče ne mara. Rekel sem tudi, da Jankovića rešujejo »partizanske proslave«, Kanglerja pa niso, in da je to Jankovićev adut, da mu levica tolerira domala vse grehe. Desnica je ob teh mojih povsem analitičnih in legitimnih politoloških tezah znorela. Tudi Kanglerja je premetavalo, ko sem mu namignil, da njegov problem v resnici niso bili radarji, ampak latentni harem bab z Astrid Bah na (podžupanskem) čelu, ki si ga je inštaliral.
No, nekdo se je takrat vendarle potegnil zame, ker je prepoznal mojo dobronamernost: »Ne morete ubiti sla samo zato, ker prinaša (za vas) slabo novico!«