Trenutne težave med vlado in Levico je mogoče razlagati na različne načine. Tudi tokrat prevladuje razlaga, ki smo jo že vajeni: da so tisti na drugi strani težavni, neodgovorni, se ne držijo dogovorov ipd. In čeprav nekatere od navedenih ugotovitev veljajo, je jedro stalnih trzavic med vlado in Levico dejstvo, da sta logiki, po kateri delujeta Šarčeva vlada in Levica … — pač nezdružljivi.
To ni kakšna posebnost odnosov med Levico in Šarčevo vlado. Gre za sistemsko značilnost odnosov med vlado in levico nasploh. Kjerkoli in kadarkoli. Ta odnos je spodletelo srečanje. S tem v zvezi se zastavlja vrsta vprašanj. Od tega, zakaj je to spodletelo srečanje sistemsko. Do tega, kaj to pomeni za konkretne odnose med Šarčevo vlado in Levico. In kaj lahko v tej sistemski zanki oba subjekta sploh naredita.
Z nobenimi sredstvi
Za začetek se ustavimo pri dejstvu, da teh stalnih sporov med Šarčevo vlado in Levico ni mogoče nevtralizirati. Z nobenimi sredstvi. V osnovi je to spodletelo srečanje utemeljeno na tem, da sta si logiki delovanja vlade — in to katerekoli vlade — in Levice — katerekoli levice — nasprotujoči. Celo izključujoči. Ko gre za vlado, gre vedno za logiko mogočega. Oziroma za umetnost mogočega. Ko gre za politično levico, pa gre v principu za politični subjekt, ki se bori za točno določene programe in cilje. Recimo za zmanjševanje neenakosti in izkoriščanja, izboljševanje položaja najrevnejših, nezaposlenih itd. Kar pomeni, da gre za jasno politiko spreminjanja razmerij med družbenimi skupinami.
Jasno je, da so vladni argumenti za ukinitev dodatka za delovno aktivnost privlečeni za lase. Ko jih je Levica kritizirala, je imela prav. Kot je imela prav, da bo ukinitev tega dodatka v praksi poslabšala življenje večine tistih, ki ga prejemajo.
Dodatek za delovno aktivnost
Vzemimo za primer ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Vlada deluje po očitni logiki varčevanja proračunskega denarja. In to dela nespretno. In na trenutke sramotno neutemeljeno. Spomnimo se argumenta, da dodatek ni več potreben, ker da imamo danes drugačno ekonomsko situacijo kot v času njegove uvedbe. Iz tega je vlada izpeljala sklep, da lahko dodatek ukine, ker imamo danes na trgu veliko povpraševanje po delovni sili. To pomeni, da lahko ljudje najdejo bolje plačane službe. In da dodatka za delovno aktivnost zato ne potrebujejo. Številke o tem, koliko ljudi ta dodatek prejema, so primerjali s številkami o potrebah po delavcih. S tem so hoteli dokazati, da lahko tako rekoč vsi (pre)slabo plačani zaposleni dobijo dobro plačane službe.
Stalnih sporov med Šarčevo vlado in Levico ni mogoče nevtralizirati. V osnovi je to spodletelo srečanje utemeljeno na tem, da sta si logiki delovanja vlade in Levice — katerekoli vlade, katerekoli levice — nasprotujoči. Celo izključujoči.
Kaj pravi baza
Skratka, jasno je, da so vladni argumenti za ukinitev dodatka za delovno aktivnost privlečeni za lase. Ko jih je Levica kritizirala, je imela prav. Kot je imela prav, da bo ukinitev tega dodatka v praksi poslabšala življenje večine tistih, ki ga prejemajo.
Tu se odpre vprašanje, kaj lahko vlada in Levica, ko pride do neizbežnih sporov, sploh naredita? Načeloma je sicer možen sporazum. A za kaj takega mora ena od strani vsaj deloma opustiti logiko svojega delovanja. Taka opustitev pa seveda ni politično nevtralno početje. Ravno nasprotno: bodisi vlada ali Levica bi takšno potezo morala plačati z nezadovoljstvom volilne baze, ki bi to dojela kot izdajo.
Edini izhod iz zagate je tisto, kar je naredil Cipras: namreč povprašati volilno bazo, kaj storiti. In nato storiti to, kar pravijo volivci. Ali povedano konkretneje:Levica bi morala preveriti pri svojem članstvu, ali naj ostane v vladi ali ne. In na katere kompromise še sme pristati. In nato narediti, kar pravi volilna baza.
Kar pa seveda ne pomeni, da se ji ne more zgoditi to, kar se je zgodilo Ciprasu.