Poletje je čas prostega časa. Preživljamo ga ne samo v hribih in na morju, ampak tudi na festivalih. Spominjam se otroštva, ko so pravili, da ni Splita brez Splita — oz. Splitskega festivala. Festivala piva in cvetja v Laškem ne poznam od blizu, čeprav ima več kot polstoletno tradicijo. Potem je tu seveda Festival Ljubljana, pa ljubljanski Jazz festival, pa Mariborski Lent, pa Dnevi poezije in vina … Kakorkoli, skorajda bi lahko rekli, da imajo v vsaki slovenski vasi poletni festival. 
V evropskem okolju, kjer kot zanimive destinacije niso v ospredju prestolnice, temveč manjša mesta, je vse leto — poletje seveda najbolj — zaznamovano s kulturnimi, športnimi, kulinaričnimi, pivskimi … festivali.
Specializirani festivali kot Exit v Novem sadu ali Salzburške slavnostne igre ponujajo glasbeno izkušnjo določene zvrsti za določeno publiko. Festivali kot mariborski Lent pa se večinoma obračajo na širšo, splošno javnost, deloma tudi na specifične okuse.

Motivator razvoja

Kakorkoli, festivalska ponudba je ponudba, s katero se župani radi pohvalijo. Zato je koristno, če kot motivator razvoja prepoznajo kulturo in zajahajo ta val, bolj kot populističnega. Kultura prispeva k nevidnim kazalcem razvoja, ki mesto naredijo prijetnejše, mu dajo dober vibe. Vsako mesto to počne na svoj način, pa seveda tudi financira, regulira in upravlja.
Tu sicer ni pravila, ki bi veljalo povsod. Pri tem je treba upoštevati strukturo in velikost mesta, njegove cilje in strategijo, obstoječo kulturno ponudbo, pa seveda temu namenjeni prostor in čas. Fino bi bilo, če bi se zavedali, da je lahko vsak festival unikaten. Izvirnost mu daje največjo vrednost.

Kulturna zgodba

Kulturna zgodba, ki jo pripovedujemo ljudem na tak način — s festivali, abonmaji, dogodki — je lahko tudi zgodba nekega mesta. Kultura že dolgo ni več samo umetnost, namenjena elitam, ampak bistveno področje našega obstoja in razvoja. Zato je tako dragocena – pa čeprav ni področje racionalnosti, temveč nekega drugega diskurza.
Kultura je v sodobni Evropi za turizem bistvena. To bi morali razumeti vsi, ki vodijo mesto in ki se ukvarjajo s turizmom. Seveda pa tudi politiki. 
V največji mariborski projekt, projekt Evropske prestolnice kulture, je bilo vložene veliko volje, sredstev in poguma. Lokalni turistični in politični akterji bi to, kar je od nje ostalo, morali razumeti kot investicijo, ne samo kot dediščino, in jo razvijati naprej.
Graz se s svojo EPK zgodbo še danes (iz)postavlja kot s pomembnim delom preteklosti mesta, pa čeprav nedavne. Tudi zaradi takšne daljnovidnosti mestnih politikov je Graz Maribor že zdavnaj prehitel.