Žiga Turk je v Časniku napisal po svoje dober tekst o Janši, ker dá misliti — pa vendar sikofantsko izmuzljivega in polnega sofizmov. Hvaležen sem mu, ker mi je s pomočjo njegovih argumentov končno uspelo konsistentno formulirati očitke Janši.
Turk z naklonjenostjo do osovraženega predsednika vlade našteje vse, kar je z njim narobe. To argumentira nonšalantno, a prepričljiveje kot mnogi izmed tistih, ki jim gre Janša organsko na živce, ne da bi sploh točno vedeli zakaj. Kar pa Turka ne moti in ne ovira, da Janše ne bi cenil še naprej.
In ko prizna vse Janševe napake, zaključi: »če ni hujšega«.

Racionalna razlaga

Žigi Turku ne grejo v račun petkovi kolesarski protesti: »Minila so že tri kolesarjenja, pa še vedno nismo slišali prepričljive racionalne razlage, zakaj protestirajo.«
Res je, nismo je še slišali. Teh demonstracij tudi jaz ne razumem (racionalno), vendar si s tem ne delam skrbi. Politika in državljanstvo — in državljanska nepokorščina, če hočete — nista nujno stvar racionalizma. Na tem uličnem, uporniškem, poenostavljenem nivoju sta lahko tudi stvar emocij. Reakcija na Janšo je emocionalna, afektivna.
Glede na to, da afirmativno citira Vodeba, bi lahko bilo to Turku jasno. Demonstracije očitno nimajo nobene zveze z racionalnostjo. A če je po tej teoriji v ozadju protestov proti Janševi vladi res neko »negativno simbolno zastopstvo«, neka »simbolna očetovska figura, ki so jo [protestniki] v otroštvu sovražili«, morda »slab oče« ali »očim« ali celo »slab brat«, kot piše Vodeb, to ne spodbija državljanske legitimnosti in utemeljenosti teh demonstracij. To jih samo interpretira.

Avokado toast

To pa ne interpretira demonstracij samo kot emocionalno projekcijo potlačenih travm demonstrantov. Interpretira jih tudi kot negativno gravitacijsko silo objekta protestov. In čeprav tako kot Turk tudi jaz ne razumem teh protestov — ker sem uspešno razrešil svoj Ojdipov kompleks ali kaj (bo že Vodeb povedal) —, se mi za razliko od njega ne zdijo nesprejemljivi.
Pa ne samo zato, ker na ulici ne pogrešam racionalne argumentacije stališč. Ampak predvsem zato, ker me bolj kot nekajtisočglava množica domnevno ojdipalno frustriranih sodržavljanov moti tisti, ki na oblásti deluje kot negativna gravitacijska sila, ki ljudi odbija.
Da ne bo pomote in enkrat za vselej do nadaljnega: kolesarske proteste proti vladi sam vidim kot novodoben, urban, tudi frivolen in objesten, a ne nehudomušen psevdopolitični lifestyle tistih, ki so se naveličali podobe plemena in se izselili na margino te famozne slovenske obsesije z družbo in socialo in ideologijo.
Žal k tej protestniški ikonografiji in simboliki spada vse živo od komunističnih zvezd do butastih transparentov, od kaviarja do avokado toasta in od spomladanskih pustnih šem pa do subvencioniranih kulturnikov in nevladnikov — če niti ne omenjam civilnodružbenih in strankarskih oportunistov, ki so nanjušili namišljene zaveznike in morda še eno šanso.

Resen politik?

Ponavljam: Janez Janša je negativna gravitacijska sila, ki ljudi odbija. Emocionalno. In kako jih tudi ne bi. 
Janša že najmanj petindvajset let gradi politično kariero na emocionalnih provokacijah. Njegova politična stališča so emocionalne ejakulacije. Racionalen je bil kvečjemu takrat, kadar je bil na oblasti. Zdaj pa je že do te mere zmešan, da ne more nehati s to pozo, čeprav je backstage morda operativen.
Turk pa minimalizira te ekscese za naprej in za nazaj, kot da je vse skupaj samo »desni žmigavec«, od katerega da se sicer »vse bliska« — vendar pa da premier v resnici vozi naravnost (če ne celo levo, ker saj recimo tala bone). In da bi to morali upoštevati, če že ne ceniti. Ali vsaj zanemarjati njegove kulturkampf ekscese.
Res je. Janša še nikogar ni dal zapreti. Tankov tudi ni na ulicah. Toda ali je kdo od biciklistov morda navajen represije že od prej? Bi morali biti navdušeni nad drugim ali tretjim prihodom antikomunističnega, domnevno hiperdemokratičnega mesije, obdanega s fanatično disruptivnimi in ne preveč inteligentnimi revizionisti in lustratorji? Bi ga morali imeti radi, ker nas ne gazi s tanki, šprica z vodnimi topovi ne tepe s pendreki? Ker nas »samo« zmerja po Twitterju? Ker »če ni hujšega«?
Janša bi rad bil resen politik? Super. Naj neha srati po Twitterju — in upa, da bomo na vse to pozabili. Če mu že odpustiti ne moremo.