Revija
#neoliberalizem #ekonomija
Zakaj avtokracije privlačijo ekonomske libertarce in neoliberalce
Logo 05.05.2020 / 06.10

Ker je diktatura videti učinkovitejša od demokracije. Ker je »svobodna izbira« nad tem, kar bi ljudje izbrali na volitvah.

General Augusto Pinochet (1915–2006), ki je 11. septembra 1973 z vojaškim udarom strmoglavil predsednika Salvadora Allendeja.

Pred štirimi leti sem napisal tekst Fatalna ljubezen ekonomistov do diktatorjev. Seveda je še vedno aktualen. Dodajam samo kratek komentar.
Korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so bile bolj avtokratske države in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja naklonjenost do bolj neliberalnih načinov vladanja.
In drugič, avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč vešče privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Samo poglejte si recimo ključne ekonomiste — če odštejemo mrčes, ki gre na vsako oblastno luč —, ki so se po polomu v obdobju 2005–08) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.
Gre za preferiranje učinkovitosti diktature nad manjšo učinkovitostjo formalne demokracije. Gre za preferiranje triumfa trga in »svobodne ekonomske izbire« nad tem, da ljudje te svobode na svobodnih volitvah ne želijo izbrati.
Ko gre za te preference, moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem “svobodne ekonomske izbire” izginejo. Postanejo nepomembni. Fašizem je manjše zlo. Ker samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”.

Fatalna ljubezen ekonomistov do diktatorjev

Ko je 11. septembra 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je čikaška ekonomska šola na čelu z Miltonom Friedmanom dobila enkratno priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na »živem telesu«. Da s proklamiranimi prostotržnimi reformami — sprostitvijo cen, privatizacijo podjetij, šolstva, zdravstva, ukinitvijo vseh regulacij, zmanjšanjem socialnih transferjev — preoblikuje bolehno socialistično gospodarstvo v uspešno tržno gospodarstvo.
In te priložnosti niso izpustili iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci — tako imenovani Chicago Boys — pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na Univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. Hibernirali so in čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo. Z vojaškim udarom.

Zavestno ali ne

In to je tisto, kar ekonomiste — zavestno ali ne — privlači. Ja, ekonomske reforme so boleče, lahko so celo krvave. Toda na dolgi rok se zdi, da pripeljejo ljudi v boljši svet. Sicer zmerna in progresivna britanska revija The Economist je v zadnjem mesecu s simpatijami pisala o razvojnih dosežkih dveh latinskoameriških držav: o Čilu in njegovi pokojninski reformi, ki jo je pred 35 leti uvedel general Pinochet in ki je zdaj predmet javnih protestov, in o Paragvaju, kjer reforme dolgoletnega diktatorja Alfreda Stroessnerja in naslednikov iz njegove stranke očitno tudi dajejo nadpovprečne gospodarske sadove.
Ekonomiste fascinira prosti trg, ki da povečuje gospodarsko uspešnost. To želimo verjeti, ker smo v učbenike kot osnovne ekonomske subjekte postavili racionalne in svobodne posameznike.
Od tukaj naprej pa je vse to stvar interpretacije. Nekatere ekonomske šole trdijo, da moramo samo osvoboditi gospodarstvo spon regulacije in dati ljudem »svobodo izbire«, kar bo po naravni poti pripeljalo do optimalnega družbenega ravnotežja.

Paradoks prostega trga

Toda paradoks prostega trga in »svobode izbire« je v tem, da to ekonomsko svobodo volilci le redko prostovoljno izberejo na volitvah. Treba jim jo je vsiliti. Treba jo je uveljaviti z brutalno silo. Tudi s tanki in vodnimi topovi. Tudi z vojaškim udarom, če je treba. V glavnem z nekim šokom oziroma s krizo. Kot je dejal Friedman:

»Samo kriza — dejanska ali dozdevna — ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«

Gre za to sladko dilemo med kratkoročno bolečino, pa čeprav brutalno povzročeno, in dolgoročnimi koristmi, ki nas ekonomiste tako usodno privlači, da odvrnemo pogled od kršitev človekovih svoboščin in od velike socialne bolečine družbenih slojev, ki jih te reforme prizadenejo.
Zato boste med ekonomisti našli toliko simpatizerjev nad razvojnim modelom Singapura in Južne Koreje, čeprav sta bili obe državi — in sta še — politično vódeni kot diktaturi. Zato boste med ekonomisti našli toliko simpatizerjev z obračunom Ronalda Reagana s sindikatom zračnih kontrolorjev. Ali z vojaško-policijski obračunom Margaret Thatcher s štrajkajočimi rudarji. Oba obračuna sta pomenila preobrat v gospodarski evoluciji zahodnih držav. Pomenila sta začetek ere liberalizacije, deregulacije, privatizacije, zmanjšanja davkov in socialne države.

Ne samo pragmatizem

A ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev ali »močnih« voditeljev ni nujno samo pragmatizem, da smo za uvedbo prostega trga pripravljeni paktirati tudi s hudičem.

»Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države.«

Vse to pa so že mnogo bolj resne zadeve od preprostega simpatiziranja z uspešnimi razvojnimi praksami nekaterih režimov, čeprav manj demokratičnih. Pri tem ne gre za nekaj, kar bi izhajalo iz učbeniške ekonomije. Ekonomski modeli in učbeniki nikjer ne navajajo, da je treba državo — tako pri regulaciji trga kot socialni politiki oz. redistribuciji — zreducirati na minimum. Gre za ideološke, politične in socialne ideje, ki ekonomske teorije tolmačijo na način, ki ustreza tem partikularnim idejam. Gre za zlorabo ekonomije za ideološke cilje.

Upor od spodaj, populizem od zgoraj

Ti cilji so bili v zadnjih treh desetletjih morda doseženi. Toda proti pričakovanju Francisa Fukuyame nismo dočakali »konca zgodovine«, temveč izjemno družbeno in globalno nestabilnost — kot je pokazala zadnja gospodarska kriza —, ki ju je prinesla vsiljena ekonomska svoboda. Povečala je neenakost in s tem porušila ravnovesje razdelitve med kapitalom in delom.
Dokler je to neravnovesje omejeno na eno ali nekaj držav, je zadeva obvladljiva. Toda ko se z globalizirano trgovino ter s kapitalskimi in finančnimi tokovi in pretokom ljudi ta nestabilnost prosto preliva med državami, dobimo eksplozivno mešanico socialnega upora od spodaj in populizma od zgoraj. Doživeli smo jo že s krizo liberalizma konec 19. stoletja in nato v 30. letih. Obakrat se je končalo s svetovnima vojnama.

NAROČI SE
#neoliberalizem #ekonomija
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke