September je bil zaznamovan z back to school evforijo, oktober pa s študentsko. Vsako leto se v začetku oktobra skoraj tresejo zidovi fakultet. V natrpanih predavalnicah komaj dihamo, v avlah se razlega smeh. Kakšna razlika v primerjavi s poletnim s poletnim zatišjem, ko prazni hodniki samevajo, ker se študentje učijo za izpite in le redki trkajo na vrata profesorjev.
No, ta množica študentov že ob koncu oktobra usahne in je v nobenem drugem mesecu ni. Do konca semestra so predavalnice že precej bolj prazne.
Skoraj 76.000 vpisanih na visokošolski študij je kar precejšnja množica. Kar lep delež prebivalstva. Številka je deloma fiktivna, ker je med njimi tudi precej takih, ki samo ohranjajo status do 26. leta. Pa vendar je še več »pravih« študentov, ki želijo študij tudi končati.

Sanjska služba?

Zanimivo je 1. oktobra opazovati bruce, ko vstopajo na novo pot. Večinoma so nasmejani, radoživi in vedoželjni, pa tudi rahlo prestrašeni in zmedeni. Ko jih skozi leta spremljam, opažam, da tisti, ki prihajajo na fakulteto z optimizmom, ohranjajo pozitiven odnos vse do konca študija.
Toda zdi se mi, da je vedno več takih študentov, ki niso tako optimistično naravnani. Pred dnevi me je zbodlo, ko mi je študent sredi študija rekel, da jih bo po diplomi veliko končalo na zavodu za zaposlovanje. Po njegovih besedah se to pogosto dogaja in niti ni tako slabo.
Po podatkih iz preteklega leta ugotavljam, da diplomantov študijskega programa medijskih komunikacij nismo našli med iskalci zaposlitve. Pa to niti ni ključno. Bolj me je zmotil premislek, da je študent, ki študira — in namerava študij tudi končati —, sprijaznjen z možnostjo, da bo pristal kot iskalec zaposlitve.
Družba žal nima možnosti, da bi vsakega diplomanta takoj po študiju zaposlila na njegovem področju. Toda težava je, če diplomant nima ambicij, da bi bil boljši ali celo najboljši na svojem področju, da bi hlastal za svojo »sanjsko službo«.

Množica priložnosti

Veliko tujih študentov, ki jih srečujem v Mariboru, govorijo o študentskem življenju in o kvaliteti bivanja v mestu samo v superlativih. Morda so to predvsem tisti iz držav, kjer študij ni brezplačen, kjer ni študentskih bonov in študentskega dela, kjer ni mogoče velikokrat ponavljati izpita, kjer ni tako preprosto oditi na študijsko izmenjavo … Pa ni nujno, da prihajajo iz Makedonije, Brazilije, Portugalske, Španije … — torej držav, odkoder jih je največ. Bistveno je, da to študenti pač prihajajo od drugod in da v Slovenji vidijo in cenijo to, česar njihovi domači kolegi ne. 
Ukvarjati se z mladimi v bistvu pomeni ukvarjati se z njihovimi starši, vzgojitelji, učitelji, družbo. Mladi samo prenašajo to skrb in veselje, ki ju drugi z njimi delimo. In če dnevno poslušajo, da bodo pristali na borzi, se s tem sprijaznijo kot z neizogibno možnostjo. Zato študentom govorim, da jih ne izobražujemo za na Zavod, ampak da je pred njimi še množica priložnosti, ki jih pač morajo sami poiskati. To tudi iskreno verjamem.