Vsi se skoz pritožujemo čez Slovenijo. Ampak men moj brat vedno reče: »Prid mal sem živet, boš vidla, kok boš bolj cenila Slovenijo.« Po eni strani razumem, da smo vsi razjarjeni, ko beremo o odpisanih 29 milijonih. Če pomisliš, da so mene hotli za prekršek (41€, kadila joint, pozabla plačat) dat na Ig v ženski zapor za en mesec — kao uklonilni —, pol valda sam z očmi zavijaš. Glih včer me je en gobčen taksist nekam peljal in sem zvedla vse žive zgodbe, sam ne vem, če so glih za napisat, da mi ne bo še kakšen vpliven jebal majku.
Vem pa, kdo je zelo cenil Slovenijo, ko jo je zagledal po 27 mesecih. Moj frend iz otroštva. Bom probala ponovit na hitr zgodbo, ker precenjujem svoj mozak in si mislim, da si bom vsa zapušena od dobre domačice vse zapomnila, pa drug dan vem en kurac.
Pasta base
Model je bil star 29 let, ko so ga v Caracasu dobili na letališču s ful robe. S kokainom oz. »pasta base«. Nikol prej ni bil zaprt, niti sam ne uporablja droge. In pejmo lepo v zapor v španščini. Niti ne vem točno, kaj odgovoril, ko sem ga vprašala, če ga je bilo kaj strah. Ena srednja se mi zdi. Poznam tud enga, k je bil zaprt v Peruju, pa že takrat mi ni šlo v račun, ko je razlagal, da če nimaš keša, nimaš niti jogija.
Mislim, mene bi dal za 41 evrov na Ig, pa da bi bla še brez jogija? Pa iz kje mi keš? Ampak ima se, može se. In ga zaslišujem naprej: »Pa si mel kej keša?« »Starci so mi pošiljali po 100 evrov.« »Pa je šlo s tem?« »Hja, nekak je šlo. Nisem bil pa glih v paviljonu.« »Wtf je pa paviljon?« »Tam so ble ta težke ribe polne keša. Mel so plasme pa vse. V bistvu majo oni vse pod kontrolo. Pazniki hodijo do njih po robo.« »Svašta.« »Hja, lej, tam je tko. Enkrat sem klical mamo, pa so se glih v paviljonu streljali.« Pol mi je še govoril,da se je še njegov odvetnik usral. »Pa kako si preživel vse to?« »Eni Bolgari s porezanimi facami so me skoz branili.« Ni da ni. Ne bi se šla jaz tega. Ker je že nadaljeval, da so še dva šefa ubili, sam sem pozabla, al dva šefa mafije al dva šefa zapora.
E, moj ti …
»Pa zakaj si se šel sploh te zajebancije?« »Ker nam je prvič ratalo. Pa avto sem si hotel kupit.« E, moj ti. Če bi vedli, da govorim o enem zelo fajn, pridnem dečkotu, vam ne bi blo nč jasno. Ker je bla to konkretna lekcija.
»Ko sem prišel na Dob, po vseh teh mesecih, pa to se mi je zdel fucking Hilton.«
Nikol več ni zakuhal nobene neumnosti.
Hja, doskrat se ne zavedamo, kaj mamo. Si predstavljate, da bi blo v naših zaporih tko? Kr streljanje na vse strani, pa zaporniki šefi? In pol jaz ne bi mela 41€ za plačat zarad jointa, ampak za puško bi pa zbrala, da se ja branim. Pa pejt pol v kakšno Malezijo kej srat. Si na štriku s prve. Pa daleč od tega, da kaj opravičujem kriminal. In tud sama sem bla večkrat v zaporu. Na obiskih. Neprijetna tišina, pa samo žvenket odklepanja vseh tistih železnih vrat slišiš. Zdej spet odvisno, al si v priporu al zaporu. Nima veze, vzeli so ti tisto največ. Svobodo. Oziroma sam si zajebal svobodo.
Ni za govort
Ampak za rajo in elito so različna pravila. Če maš keš, se lahk nag po jajcih praskaš sred Prešerca, en revež bo pa za grmovjem scal, ker je bla nuja, pa bo že skor v lisicah. Sej tko je po celmu svetu, sam pri nas je bolj očitno, ker smo tok majhni, vsi v sorodu, vsi sošolci, vsi kolegi, vsi pofukani med sabo. In pol se razumljivo folku cufa v glavi. Sedela sicer nisem, sem pa mela kr neki komedij s policaji. Čeprov me dans kr neki policajev bere. Zgodb je tok, da sploh ne bi vedla, kje začet, sam niti niso za govort. To je pa ta majhna Slovenija. Še kle mi jebe sistem, da se nazaj zadržujem in ne napišem kej več. Eni so bli fajn, drugi ne tok.
Sama sem bla pa itak vedno svojga keša vredna. Si ne predstavljate mene na policijski postaji nekoč al na sodišču. Pa to sem tok gofljo otresala, da bog me nima rad. Pred leti, ko sem bla še mal drug svet, so mi vedno vsi, ko smo videli, da prihajajo kriminalisti al pa policaji, začel težit: »Tih bod, Tereza, sam tih bod.«
Film
Pa jaz sem ti tak odvetnik, da glava peče. Primer: enkrat sedimo nekje. Kr eni random. En mulc zvija joint in kr naenkrat priletita dva modela na kolesih. Ker smo pametni, smo dojeli, da sta čudna oz. sumljiva, je tamau vse vrgel po tleh. En od teh na kolesih se je začel dret, še preden je parkiral pri nas: »Da ne bi vrgel po tleh!« In prideta zraven in začneta mulcu težit, nej pobere po tleh za un joint in da če mu je rekel, ne vržt po tleh, da nima kej.
Jaz pa: »Kdo pa ste vi? Dva v navadnih cotah z ruzaki. Zakaj bi vas poslušal? Šele ko ste prišli sem, ste pokazali značko. Kaj ma on za poslušat kr tam ene, če še vi niste povedali kdo ste?«
Krimič je kr z belim začel gledat pa rekel, nej grem na radio delat al pa za odvetnico. Hja, vse super, dokler me ni to odvetniško gobezdanje enkrat koštalo 750€. Zato sem dans rajš kr okej z njimi, pa še bralci moji so. Ali kot je rekel enkrat en policaj, ko sem bla stara 18 in sva s frendico pristale na policijski. Se ne spomnim zakaj, vem sam, da sva ble po eni uri že vzun, pa da sem ful blebetala in kontrirala: »Pa kaj ti misliš, da si v filmu al kaj?«
Hja. Kdaj se mi res zdi.