To smo lahko opazovali tudi v soočenjih v predsedniški kampanji. Kar je štelo, je bil šov. Novinarji so bili presrečni, ko so kandidati končno “sneli rokavice”. In niso mogli prikriti, da je bilo ostrine, surovosti in udarcev pod pasom premalo. To dejstvo je bilo nehote izrečeno z besedico “končno”: “Kandidati so končno sneli rokavice.” Na to smo čakali. To je tisto, kar nas zanima. To je tisto, kar čakamo. Kar nas prepriča. 

Pa nas res?

Stari obraz, ki še ni razočaral

Rezultati prvega kroga so natančno taki, kot smo vedeli, da bodo, še preden se je uradna kampanja sploh začela. S soočenji vred, kateri glavni rezultat je bil, da so jih ljudje bili siti.

Ideja, da je (bil) od tega, kako dobro so se v soočenjih odrezali kandidati, odvisen njihov rezultat — kar naj bi potrdila Brglezova neuvrstitev v drugi krog —, je v resnici netočna. Ko se je Brglez pojavil, je bil možna konkurenca Pirc Musarjevi. A je Pirčeva Slovencem bolj znana in domača kot Brglez. Zapisala sem že, da imajo Slovenci v politiki le eno stvar raje kot novi obraz: namreč stari obraz, ki jih (še) ni (preveč) razočaral.

Brglez ne sodi v to kategorijo. Dela nekje v ozadju. Zato je Slovencem v glavnem neznan. Pirc Musarjeva pa je znana skoraj vsem Slovencem. V tem je bila v boju z Brglezom njena ključna prednost. Ki pa v drugem krogu ne bo štela. V drugem krogu bo štelo, ali dovolj artikulirano zastopa stališča levega dela volilnega telesa.

Karkoli že so “evropske vrednote”

Za to, da bo prepričala volilce, ki ji v prvem krogu niso namenili svojega glasu, bo Nataša Pirc Musar morala v svojo agendo poleg “evropskih vrednot” — karkoli že ta floskula pomeni —, vključiti še druge reči. Pravico do splava (zelo glasno). Podnebni zlom (prav tako glasno). Jasno stališče proti naraščanju revščine v Sloveniji (podatki o naraščanju po kovidu so strašljivi). Pravice LGBT skupnosti. In zavzemanje za neodvisno in suvereno delovanje Slovenije v mednarodnem prostoru. Biti metla ZDA — oziroma njena dobra prijateljica — ni dovolj. Za velik del volilnega telesa, ki ga hoče pridobiti, je to celo ogabno.

Drugi krog bo — kot vedno na predsedniških volitvah doslej — odločilo levo volilno telo. Ki je v Sloveniji večinsko. Vprašanje je le, ali ga bo Pirc Musarjevi uspelo spraviti na volišča. Plakati tu ne bodo zadoščali. Čeprav je treba reči, da je imela v prvem krogu daleč najboljše plakate. Imeli so barvo. Torej energijo. Jasno in odlično sporočilnost. Bravo!

Za hlapce rojeni spoštujejo nehlapce

Tisto, kar ponuja njen protikandidat Logar, je pičlo. O njegovi klovnovski pretvorbi v repliko Pahorja že v prvi javni predstavitvi za predsedniškega kandidata sem že pisala. O Logarju pove to več, kot bi morda hotel. Pove, da je človek, ki mu cilj posvečuje sredstvo. Da je za to, da doseže cilj, pripravljen storiti karkoli. Tudi zanikati sebe. Čeprav je vprašanje, ali je bilo oponašanje Pahorja res zanikanje njega samega. Morda ne. Morda je njegova ključna lastnost, da brez sramu naredi vse, kar mu koristi. To je bilo lepo vidno, ko je na vprašanje o urjenju ukrajinskih vojakov v Sloveniji odgovoril, da gre za odločitev, ki je bila sprejeta na višjih nivojih in jo mora Slovenija izvajati.

Sledil je odličen Prebiličev odgovor, da gre za napačno logiko. Da je za to tu predsednik republike, da na takšne napake opozori, da v takšnih situacijah dvigne svoj glas. Ta Prebiličeva intervencija je bila ključ naraščanja njegove podpore med volivci. To je drža, ki zmaguje. To je način, ki ga Slovenci cenijo. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni namreč ljubijo, spoštujejo in nagradijo tiste, ki niso hlapci. Golob je bil za to nagrajen. Prebilič tudi. Bo to Pirc Musarjeva zmogla?

Pahorjev predsedniški slog

Če ne bo zmogla, se zna zgoditi, da bo s svojim pahorjanskim poziranjem slavil Logar. Da je hlapec in podaljšek ZDA, je že dokazal. To si velja zapomniti. Da je brezsramni podaljšek Janeza Janše, prav tako že vemo. Tudi to si moramo zapomniti. Še posebej, ker je Janša — da bi mu omogočil zmago — iz območja Logarjevega delovanja kot predsedniškega kandidata izginil. Vsaj na vidni ravni. Zadaj seveda vleče niti. Brez katerih bi bil Logar izgubljen. Ali vsaj dezorientiran.

Večkrat sem že zapisala, da Janša v resnici inteligentno vodi lastno politiko. Zase. Kar je tudi skrivnost dejstva, da vedno vstane od mrtvih. Inteligentno vodi tudi Logarjevo predsedniško bitko. Prstni odtisi so jasni. Ista logika. Isti prijemi. Namreč: z vsemi sredstvi dobiti volivce na limanice. Še posebej tiste, ki politike ne razumejo. Se nanjo ne spoznajo. Ali zase trdijo, da jih politika ne zanima. Te od nekdaj nagovarja Janša. Te je nagovarjal Pahor. In te zdaj nagovarja Logar. Pahorjanski klovn.

Drugi krog predsedniških volitev torej odpira še eno vprašanje. In sicer: je Pahor res izoblikoval predsedniški slog, ki je pri Slovencih zmagovalen? Če ga je, bo to verjetno njegova največja politična zmaga. Njegov največji prispevek k slovenski politiki. In tudi tisto, kar mu bo nedvomo prineslo največje narcisistično ugodje.