Poslanci so v četrtek za en poblajhan las izglasovali Angeliko Mlinar za ministrico. Toda tesnost rezultata glasovanja še ni najbolj neverjetna in zgovorna stvar. Poslanci so dokazali — in to vseh 44 plus 43 za in proti glasujočih, ne samo en vzdržani, en napovedano in upravičeno odsotni in eden, ki je šprical —, da je tako imenovani hram demokracije v bistvu samo hram dekorativne demokracije.
Najbolj smešen je izpadel kdo drug kot Zmago Jelinčič, ki bi po lastnih napovedih bil glasoval proti kandidatki, če bi bil prisoten — a se je z izgovorom, da je raje s svojo hčerko, »kot pa da [glasuje] o kandidatki za ministrico, ki se ji ni zdelo vredno priti niti predstavit«, svoji reprezentativni dolžnosti odpovedal in tako v bistvu omogočil Angelikino izvolitev.

Lepo, toda butasto

Lepo, toda butasto. Res je, da si noben otrok ne zasluži odsotnega očeta, a tudi noben državljan si ne zasluži odsotnega poslanca. Tudi če ga ni volil. In še posebej, če s svojo odsotnostjo igra prozorno in zahrbtno dvojno igro in s tem blati kredibilnost poslanske funkcije.
Levica se je v tem primeru ustrelila v nogo. Trditi, da je Angelika Mlinar »neoliberalka« in kot taka neprimerna za to funkcijo, je veliko bolj neumno kot nakladanje, ki ga je na njenem hearingu sproducirala SDS. Ti so kot opozicija mahali vsaj s političnimi, kontraškimi razlogi — ne pa tako kot Levica z namišljenimi principielnimi.
Zmaga Alenke Bratušek, ki je iz rokava potegnila navidezno sorodno dušo in jo uspešno spravila skozi vso to proceduro, je Pirova. Ko je dan pred glasovanjem samozavestno navrgla, da bi na Šarčevem mestu odstopila, če Angelika Mlinar ne bo izglasovana, se je že zdelo, kot da živi v reality distortion fieldu in si dela utvaro, da bi na eventualnih volitvah, če bi vlada zaradi ponesrečenega glasovanja padla, dosegla ne vem kak blazen uspeh — češ, če je Šarec s pičlim volilnim rezultatom LMŠ lani le sestavil vlado, bi jo tudi ona. Volilno telo je za uspeh z Mlinarjevo ne bo nagradilo, ker Bratuškova 
Slovenski politični parket je poln samozadovoljnih in samozavestnih, vase prepričanih, celo domišljavih in vzvišenih posameznikov — toda nihče ni tako aroganten kot Alenka Bratušek. To se je pokazalo z njenimi izjavami tudi zdaj, že pred glasovanjem. 

Kill ’em all!

Več kot kadrovska predlagateljica kandidatke, ki ji je to domnevno pripadalo po strankarski logiki, bo s potrditvijo Angelike Mlinar za ministrico zato profitiral formalni predlagatelj. Šarec se je tako rekoč potuhnil kot kak Drnovšek in navidez nonšalantno šel na vse ali nič — in izpadel premišljen, preudaren politik.
Saj res: trenutno situacijo v Državnem zboru lahko opišemo z naslednjo primerjavo: tako kot je Dirty Harry nekoč preroško rekel (opoziciji), »pa saj se boste pobili za moje nasledstvo«, se zdi, da Šarec konfliktnost in nesposobnost koalicijskih strank izkorišča to, da se bodo ob njem med sabo podobno pobili za to, da bi ja ostali v vladi in nekega dne postali njegovi nasledniki.
Šarcu lahko očitamo neučinkovitost, ne moremo pa mu očitati pomanjkanja občutka za strategijo in taktiko. Bolj ko koalicijski partnerji — zlasti SAB in DeSUS — tonejo, trdneje je v sedlu. In bolj ko so za lase privlečeni očitki in opozorila opozicije — in to velja za vse od SDS in SNS pa do Levice, seveda pa z izjemo NSi —, bolj se mu obeta sladka zmaga na prihodnjih volitvah.