Volitve za demokracijo niso praznik, ampak delovni dan. Na dan volitev ne slavimo demokracije niti je ne praznujemo. Na volitvah demokracijo udejanjamo in ji postavljamo temelje.

In če smo že pri temeljih: vsak, ki je kdaj postavljal hišo, vrtno lopo ali nebotičnik, ve, da si pri tem ne smemo privoščiti površnosti in napak, če želimo, da se nam konstrukcija ob prvi resni obremenitvi ne sesuje sama vase.

Vedno vestno

Na mnogih volitvah pa sem v različnih evropskih državah v prvem delu svoje poklicne poti sodeloval tudi kot opazovalec. To nalogo sem opravljal na prvih volitvah v Bosni in Hercegovini po podpisu daytonskega sporazuma. Tja smo potovali z ameriškimi vojaškimi letali, ker še ni bilo rednih letalskih zvez. Bil sem opazovalec več volitev v Albaniji. Tudi tistih po veliki krizi, ki je sledila zlomu varčevalnih piramid.
Takrat so nekateri politični veljaki točke volilnih programov podčrtavali z rafali iz kalašnikovk. V spominu pa mi je najbolj ostala dolga noč, ki smo jo preživeli v čumnati visoko v albanskih gorah. Tam sta sta predsednik in podpredsednik volilnega odbora iz socialistične stranke in demokratske stranke nezaupljivo pregledovala vsak volilni listič in se kregala, ali je veljaven ali ne. Vse skupaj je trajalo tako dolgo zato, ker sta si delila isti par očal. Ko sem ob štirih zjutraj še enkrat na široko zazehal in ponovno namignil, da bi bil čas, da se vrnemo v hotel, je moj šef, britanski parlamentarec Russell, odgovoril, da ni govora. “Volitve so resna stvar. Vsak glas šteje,” mi je ostro zabičal.

Dolgočasne volitve

Večina mojih opazovalskih izkušenj je bila v državah z zelo kratko izkušnjo z demokracijo. Glasovanje je potekalo v izjemnih okoliščinah in v državah, ki so trpele posledice vojne ali velikih družbenih kriz. Videli smo vse mogoče in nemogoče. Od kreativnega preštevanja lističev, prisotnosti oboroženih možakarjev na volilnih mestih pa do manj resnih, a vendarle dvomljivih volilnih praks kot recimo družinsko glasovanje, da glava družine glasuje za ženo, otroke, starše, tasta, taščo in sestro.

Ob vsem, kar sem videl in doživel, ni čudno, da so bile v primerjavi s tem volitve v Sloveniji naravnost dolgočasne. Tam se nikoli ni dogajalo nič nenavadnega. In na to sem bil vedno zelo ponosen.

Tokrat je žal drugače. Ob vsem tem, kar se je dogajalo v zadnjih tednih in dneh, si ne morem kaj, da ne bi tu in tam pomislil na izkušnje iz držav, ki so se demokracije šele učile. In pri učenju pogosto imele resne težave.
​{embed_info_box}200280{/embed_info_box}

Ne samo vsak glas

Glasovnice, ki smo jih v zadnjem hipu dobili iz Slovenije člani moje družine, sem na lokalni pošti v Franciji oddal v soboto, 23. aprila. Zdaj lahko le stiskam pesti, da se bodo kljub prvomajskim praznikom v Slovenijo vrnile pravočasno in da bodo tudi preštete, ne pa da bodo romale v koš.

Volitve so resna stvar. Vsak glas šteje.

In ne samo, da vsak glas šteje. Treba je tudi storiti vse, da ima vsak polnoletni državljan možnost izkoristiti svojo ustavno pravico in glasovati. Ali je bilo na tokratnih državnozborskih volitvah zadoščeno temu temeljnemu pogoju za svobodne in poštene volitve, je še odprto vprašanje.

Kaj bode v oči

Pred volitvami se je dogajalo marsikaj. Nekatere probleme imamo že dlje. Očitno so zakonski roki in postopki neustrezni, saj povzročajo sistemske težave. Tokrat smo te težave z nekaterimi nepremišljenimi potezami še povečali. To bo treba čim prej zakonsko urediti — na vsak način še pred naslednjimi volitvami.

Postavlja se vprašanje glede ustreznosti datuma, ki ga je za volitve izbral predsednik države. Že bežen pogled na koledar bi mu dal vedeti, da gre za dan, stisnjen med velikonočne in prvomajske praznike, in da zato obstaja veliko tveganje, da bo prihajalo do zamud tako pri pošiljanju poštnih pošiljk v tujino kot pri njihovem vračanju v Slovenijo.

Kritični smo lahko tudi do načina, kako smo se odzvali na volitve v času pandemije. Nismo prva država, ki je morala poiskati odgovore, kako v izjemnih okoliščinah omogočiti vsem državljanom, da oddajo svoj glas. V oči pa le bode dejstvo, da smo se v večini primerov odločili za možnosti, ki so bile v škodo uveljavljanju temeljne ustavne pravice do glasovanja.

Konsenz

V Franciji so v istem obdobju potekale predsedniške volitve. V nedeljo so lahko glasovali vsi francoski državljani. Tudi tisti, ki so bili pozitivni na covid-19, saj so na voliščih poskrbeli za ustrezne sanitarne protokole.

V Franciji vlada politični konsenz, da je tveganje za javno zdravstvo v trenutnih razmerah manjše kot nevarnost za demokracijo, ki jo prinaša nezmožnost glasovanja za ne neznaten del volivcev.

Pri nas smo se odločili drugače. Nenavadno pa je, da obstaja več omejitev za uveljavljanje volilne pravice kot pa za pravico do obiskovanja nakupovalnih centrov brez mask, brez PCT pogoja in brez drugih zaščitnih ukrepov.

Potem smo si povzročili še zmedo glede zdravniških spričeval, ki jih zdravniki nočejo izdajati. Pa napako uslužbenke Državne volilne komisije. Pa prelaganje odgovornosti z DVK na Pošto Slovenije in nazaj.

Kdo je kriv, da so bile glasovnice v tujino poslane tako pozno, da mnogi v tujini živeči slovenski državljani tokrat ne bodo mogli oddati svojega glasu? Ali vsaj ne tako, da bi ta zagotovo bil prištet v končni rezultat?

Komuniciranje odgovornih glede vseh teh zapletov je bilo pogosto arogantno in nespoštljivo do volivcev in demokracije. Tudi če se bo za večino — upam, da tudi zame in za mojo družino — na koncu le za las izšlo, je bilo to še vedno nepotrebno. Povzročene je bilo veliko nejevolje, jeze in nezaupanja v institucije. Brez zaupanja v institucije pa demokracija ne more delovati.

Zakaj sploh?

Mimogrede: del komentariata na družbenih omrežjih se je ob teh kolobocijah obregnil, češ, zakaj pa imajo ljudje, ki živijo v tujini, sploh pravico glasovati na volitvah v Sloveniji?

Njim odgovarjam, da v tujini živi veliko slovenskih državljanov, ki so iz domovine odšli iz različnih razlogov. Mnogi od teh razlogov so povezani s tem, da Slovenija ni Severna Koreja, temveč je gospodarsko, politično in institucionalno vpeta v mednarodne povezave in gospodarsko in drugo sodelovanje. Veliko jih je v zadnjih letih odšlo zaradi zaposlitev, povezanih s članstvom v EU. V tujini so tudi mnogi vrhunski strokovnjaki in uspešni športniki, s katerimi se sicer tako radi hvalimo. Njim in drugim v tujini živečim Slovencem, tako kot vsem slovenskim državljanom, ustava zagotavlja naše ustavne pravice, tudi volilno pravico.
​{embed_info_box}200281{/embed_info_box}

Dan potem

Nisem privrženec teorij zarote, zato brez dokazov ne bom opletal z obtožbami naklepnega manipuliranja in omejevanja možnosti glasovanja. Večina napak verjetno ni bila namerna. Niti nimam dokazov, da so bile politično motivirane.

Glavni kriterij za vrednotenje spodrsljajev v volilnih postopkih je seveda vprašanje, ali so ti odločilno vplivali na končni rezultat. V upanju, da do tega ne bo prišlo, pa je že danes jasno, da smo si pri pripravi volitev privoščili toliko napak in šlamparij — četudi nenamernih —, da nas je kot državo, ki ima vendarle čez tri desetletja izkušenj z demokracijo, lahko krepko sram.

Vsem peripetijam navkljub vendarle verjamem, da bo nova sestava parlamenta popolnoma legitimna. To je zelo pomembno — a ne dovolj, da bi si oddahnili. S kolobocijami, ki smo si jih privoščili pri izvedbi tokratnih volitev, smo dodatno razočarali in razjezili mnogo državljanov in s tem še bolj poglobili že tako nizko zaupanje v institucije, politiko in nenazadnje tudi v demokracijo.

Mnogim sta — ne popolnoma neupravičeno — ostala grenak priokus in občutek, da je politika samo še cirkus (k čemur so zelo pripomogla nekatera soočenja in vedenje nekaterih politikov) in kuhinja, na katero nimajo nobenega vpliva.

Brez volivcev, ki zaupajo v politične institucije, ni delujoče demokracije. Če z njihovimi ustavnimi pravicami počnemo to, kar smo počeli tokrat, bodo nekateri še bolj dovzetni za alternative demokraciji — te pa ne temeljijo na svobodnih in poštenih volitvah, temveč na avtoritarnem argumentu oblasti in moči.

Če smo resno odločeni, da v Sloveniji želimo delujočo demokracijo, moramo o vseh napakah in slabostih kritično spregovoriti in jih začeti odpravljati. Dan po teh volitvah, ne dan pred naslednjimi. Demokracija in njena temeljna pravila bolj kot praznovanje potrebujejo kompetentnost, odgovornost in spoštovanje.
​{opomba}200279{/opomba}