Slovenci se bodo vedno kregali zaradi spomenikov. Komurkoli že bodo postavili spomenik, vedno se bo našel nekdo, ki bo prepričan, da si ga dotični ne zasluži. Ali vsaj, da ni primerno, da ga ima.
Tudi jaz se rad kregam o spomenikih slovenskim korifejam. Ne ravno o vseh in ne nujno iz političnih, ideoloških, zgodovinskih vzgibov — temveč raje iz estetskih, kulturnih, družbenih, protokolarnih pomislekov.
Nekaj takih pomislekov sem imel v torek ob odkritju doprsnega kipa Janeza Stanovnika.
Nimam nič proti Stanovniku oz. nikoli nisem imel. Še več, bil mi je simpatičen. Morda zato, ker je bil letnik mojega očeta.
Moram pa pripomniti, da je nenavadno, da dobi človek — pa če je še tako zaslužen in pomemben — pičlih šest mesecev po smrti spomenik.
Očitno se je nekomu zelo mudilo s Stanovnikovim spomenikom. Ne vem za nobenega zaslužnega Slovenca, ki bi samo pol leta po smrti že bil transcendiran v bron.
Stanovnik ne rabi spomenika
Z dolžnim spoštovanjem do blagopokojnega Janeza Stanovnika je treba povedati, da njegove politične zasluge niso ekvivalentne zaslugam Franceta Bučarja in Staneta Kavčiča, ob katerih zdaj stoji. Pa nočem zdaj tehtati, kdo od njih je kaj pomembnejšega in nepozabnejšega storil za slovenski narod. To nas ne bi pripeljalo nikamor.
Hočem samo povedati, da Stanovnik ni bil tip človeka in politika, ki se mu družba po smrti mora oddolžiti s spomenikom. Ni počel nič takega — četudi nikoli nič slabega in četudi pomembne reči —, zaradi česar bi si za vekomaj zaslužil svojo busto.
Ne da si Stanovnik ne zasluži spomenika. Stanovnik ne rabi spomenika. Brez spomenika Stanovniku ne bi izpadli nehvaležni do Stanovnika.
Nimam nič proti Stanovniku oz. nikoli nisem imel. Še več, bil mi je simpatičen. Morda zato, ker je bil letnik mojega očeta. Moram pa pripomniti, da je nenavadno, da dobi človek — pa če je še tako zaslužen in pomemben — pičlih šest mesecev po smrti spomenik.
Kdo pa je sploh avtor kipa?
Zdelo se mi je tudi bedno, ko sem videl kip tik pred odkritjem — citiram po fotografiji Večerovega fotografa —, za več protokolarnega suspenza prekrit z zelenim pregrinjalom. Zgledalo je grozno. Celo smešno. Kot da med gardistoma stoji na škatli muslimanska rjuharica, ki v burki niti nima izreza za oči. Dobesedno kot kak letter box, če citiram Borisa Johnsona.
Stanovnik ni bil tip človeka in politika, ki se mu družba po smrti mora oddolžiti s spomenikom. Ni počel nič takega — četudi nikoli nič slabega in četudi pomembne reči —, zaradi česar bi si za vekomaj zaslužil svojo busto. Ne da si ne zasluži spomenika, ampak ne rabi spomenika. Brez spomenika ne bi izpadli nehvaležni do njega.
Smisel za politično patetiko
Zdaj pa z ne manj pietete še nekaj besed o drugem pokojniku — ki ga sicer nisem poznal in o njem nisem imel mnenja.
Evlogije ob prerani smrti velenjskega župana Bojana Kontiča so mi zdele nenavadno ganljive in slavilne. Komemoracije, ki jih je bil deležen — in o katerih so mainstream mediji pridno poročali —, so me še tem bolj presenečale, saj niso prihajale samo iz njegovega okolja, kjer bi ga lahko imelo prebivalstvo razumljvo rado in ga ohranjalo v najodličnejšem spominu. V majhnem mestu se lokalci zlahka in zelo emocionalno navežejo na svojega voditelja.
Četudi je Kontič visoko kotiral v hierarhiji Socialnih demokratov, se mi pa le zdi, da je stranka Tanje Fajon in Dejana Židana to smrt odlično izkoristila za resnobno promocijo. Tako se je kompletna SD garnitura prišla poklonit Kontičevemu spominu — kot pred tremi meseci vsaj vodilna dva Kidriču ob 75-letnici ustanovitve prve vlade — in pri tem celo prepričala Boruta Pahorja, da je imel poslovilni govor.
Dobrosrčni predsednik, nekoč član in predsednik iste stranke, te prošnje ni mogel zavrniti. Tako se bo prizor s predsednikovo govoranco pred županovo fotografijo, ovenčano z dekoracijo iz sončnic v obliki velikanskega srčka, zagotovo zapisal v zgodovino slovenske subkulture ne samo političnega žalovanja.
Kontič naj počiva v miru, SD pa tudi. In njihov smisel za politično patetiko.