Revija

Woodstock po 50 letih (1.): Going home. K praspominu na materine besede.

15.8.2019 / 06:10 Komentiraj
Kot nekdo z Venero v Levu poslušam samo še virtuoze in vokalistke. A Woodstock je bistveno zaznamoval moj glasbeni okus.

Na današnji dan leta 1969 se je za tri dni — od 15. do 17. avgusta (oz. do 18. zjutraj) — zbralo skoraj pol milijona ljudi na rock/pop festivalu Woodstock.

Nisem glasbenik, sem pa svojčas veliko poslušal nastopajoče na Woodstocku (tudi napovedane, ki pa niso nastopili) in druge predstavnike tako imenovanega West Coast rocka s primesmi psihedelije. Kulturološko bi rekel, da je moje nezavedno na ustrezen, torej simbolični način slišalo takratno glasbo — torej kot umetnost.

Seveda ne takrat, ko se je to dogajalo — bil sem star šele šest let —, temveč kakih deset let pozneje in še naslednjih dvajset. No, kot se spodobi za nekoga, ki ima Venero v Levu, zdaj poslušam samo še virtuoze na različnih glasbilih in ženske vokalistke. A dejstvo je, da sta glasba tistega časa in še posebej Woodstock za dolga leta zaznamovala moj glasbeni okus.

Judy Blue Eyes

Ko sem bil leta 1982/83 v JLA, sem v Postojni na TV Koper/Capodistria prvič videl

Znamenita fotografija z naslovnice trojnega live albuma Woodstock, ki je izšel leto pozneje. Na njej je mlad baby-boomerski par, takrat 19- in 20-letna Nick in Bobbi Ercoline. Še danes sta srečno poročena. Fotograf Burk Uzzle ju je fotografiral slučajno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE