Enajstega maja 2011 je bilo v veličastni palači Beylerbeyi na obali Bosporja — danes je del verige hotelov Kempinski — zbranih 47 visokih predstavnikov držav članic Sveta Evrope. Slovensko delegacijo je vodil tedanji zunanji minister Samuel Žbogar. Na svečani ceremoniji je trinajst držav podpisalo Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima.
Ta mednarodnopravni instrument, danes bolj znan pod imenom Istanbulska konvencija, je bil rezultat dolgoletnih prizadevanj Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, civilnodružbenih in stanovskih organizacij in nekaterih vlad, ki so zahtevale skupen in učinkovit mednarodni odgovor na problematiko nasilja nad ženskami. To nasilje je bilo in je še vedno razširjeno v vseh državah in v vseh družbenih slojih.
Slovenija ni podpisala konvencije v Istanbulu, ampak nekaj mesecev kasneje. Je pa med 34 državami članicami, ki so do danes konvencijo tudi ratificirale.
Tako visoko število pristopov h konvenciji v tako kratkem času je v praksi mednarodnih organizacij redkost. Pred slabim desetletjem je o potrebo po učinkovitem in skupnem odgovoru na nasilje nad ženskami in na družinsko nasilje vladalo soglasje, teh tem nihče ni politiziral ali postavljal pod vprašaj.
Danes pa je žal drugače.

Škarje

Palačo Beylerbeyi, kjer so visoki diplomatski predstavniki podpisovali Istanbulsko konvencijo, je leta 1865, po načrtih armenskega arhitekta Sarkisa Balyana izgradil sultan Abdulaziz, prvi vrhovni poglavar Osmanskega cesarstva, ki je obiskal Zahod. Abdulaziz je med drugim administrativno moderniziral državo, vpeljal javno šolstvo po francoskem zgledu, ustanovil univerzo v Istanbulu in imel zasluge za prvi civilni zakonik v Osmanskem cesarstvu. Bil je tudi navdušenec nad literaturo in skladatelj klasične glasbe.
Podpis prve mednarodne konvencije za boj proti nasilju nad ženskami v palači reformističnega sultana je bil poln simbolike. Abdulazizu je šla klasična glasba bolje od rok od ekonomije. Cesarstvu je nakopičil kup dolgov, zato so ga leta 1867 odstavili njegovi lastni ministri. Nekaj dni kasneje je zaprosil za škarje, da si pristriže brado. Toda očitno je imel drugačne načrte, saj so ga kmalu našli mrtvega v mlaki krvi. Menda je šlo za samomor, čeprav do dandanes krožijo govorice, da je bil umorjen.

Sultanova usoda

Priznam, da leta 2011 ob prebiranju hotelske brošure še nisem pomislil na analogijo med sultanovo usodo in malo manj tragično, a vendarle zoprno usodo nekaterih podpisovalcev Istanbulske konvencije, ki jih v njihovih državah danes vlačijo po zobeh kot sovražnike tradicionalnih vrednot. Progresivne družbene politike in dejanja so pogosto slabo razumljene in še slabše nagrajene.
Da bi razumeli, kako smo v nekaj letih glede boja proti nasilju nad ženskami v nekaj letih prišli od progresivnega soglasja do populističnega revolta, je treba odgovoriti na tri vprašanja. Zakaj konvencija? Kakšne rešitve prinaša ženskam in žrtvam družinskega nasilja? In kaj je tisto, kar gre brambovcem »tradicionalnih vrednot« v nekaterih državah tako v nos, da ob vsaki omembi Istanbulske konvencije začnejo kričati in cepetati?

Globalna statistika

Najprej nekaj statistike. Po podatkih danes že skoraj enako zloglasne Svetovne zdravstvene organizacije je na svetovni ravni več kot tretjina žensk v času svojega življenja izpostavljena fizičnemu ali spolnemu nasilju. V večini primerov gre za nasilje intimnih partnerjev. Ti zagrešijo skoraj 40% vseh umorov, pri katerih so žrtve ženskega spola.
Dejstvo, da gre za globalno statistiko, ne prinaša nobene tolažbe žrtvam nasilja v Evropi. Raziskava Agencije EU za temeljne pravice iz leta 2014 razkriva tragično sliko mnogih Evropejk. Osem odstotkov jih je bilo žrtev nasilja v dvanajstih mesecih pred raziskavo, statistika pogostnosti nasilja do žensk po 15. letu starosti pa je identična podatkom Svetovne zdravstvene organizacije. Več kot ena od treh Evropejk je v času svojega življenja izpostavljena fizičnemu ali spolnemu nasilju. To nasilje ima široke in destruktivne posledice. Najprej seveda za neposredne žrtve, obenem pa tudi za otroke, družine in družbo v celoti.

Strukturno nasilje

Drugo pomembno dejstvo, ki ga izpostavljata obe instituciji, je to, da je to nasilje strukturne narave. Izhaja namreč iz splošnega, pogosto podrejenega položaja žensk in diskriminacije na podlagi spola na vseh področjih družbenega življenja. Pri podatkih o razširjenosti nasilja nad ženskami gre za ocene na podlagi raziskav in intervjujev z žrtvami, ne za uradne številke primerov, ki so prijavljeni oblastem. Mnoge od žrtev nasilja se namreč ne odločijo za prijavo — bodisi iz strahu pred posledicami zanje in za njihove družine ali zaradi različnih pritiskov ali zato, ker ne zaupajo policiji in tožilstvu.
Poljska vlada je v obrambo svoje napovedi, da se umika iz Istanbulske konvencije, nedavno zatrjevala, da je število prijav nasilja na Poljskem izjemno nizko. Seveda si želim verjeti, da je Poljska izjema in da tamkajšnje število prijavljenih napadov ni samo vrh ledene gore nasilja. Pa vendar ne moremo izključiti možnosti, da je prav nizko število prijav indic, da Poljska Istanbulsko konvencijo še kako potrebuje.

Mednarodnopravni standard

Kaj torej k reševanju teh tragičnih problemov prinaša Svet Evrope in Istanbulska konvencija?
Najpomembnejše je zagotovo dejstvo, da gre za mednarodnopravni standard, ki podpisnice zavezuje, da nasilja nad ženskami in družinskega nasilja ne morejo obravnavati kot zasebno zadevo, samega boja proti temu pa ne samo kot stvar njihove dobre volje in trenutnih interesov in prioritet. Ustrezno in učinkovito preprečevanje nasilja ter pomoč žrtvam in pregon nasilnežev s pristopom h konvenciji postane predmet pravnih obvez. V slabem desetletju je konvencija prinesla vrsto pozitivnih sprememb v mnogih državah podpisnicah — od novih zakonskih rešitev, ustreznejših oblik pomoči žrtvam nasilja do programov usposabljanja policistov, socialnih delavcev ter zdravstvenega in drugega osebja.
Eden od pomembnejših ciljev so spremembe definicije spolnega nadlegovanja in posilstva, ki mora temeljiti na odsotnosti soglasja, ne samo na dokazani uporabe sile — da ga torej ni mogoče relativizirati ali opravičevati z »vzorci, ki določene zadeve nekako povzročijo«.

Družbeni spol

Čeprav se Istanbulska konvencija ne nanaša zgolj na nasilje nad ženskami, saj so med žrtvami družinskega nasilja tudi moški, vendarle temelji na dejstvu, da gre v velikanski večini primerov za nasilje, katerega žrtve so ženske. Ne po naključju, ampak zato, ker so ženske. Ker je narava nasilja nad ženskami v veliki meri strukturna, problema ni mogoče reševati brez soočenja s širšimi vprašanji neenakosti med spoloma.
Ta neenakost seveda ni posledica bioloških razlik med spoloma, ampak predvsem socialnih konstruktov, predsodkov, tradicij, stereotipov, ki žensko postavljajo v podrejen položaj. Tretji člen zato določa, da v konvenciji izraz »družbeni spol« pomeni družbeno konstruirane vloge, vedênje, dejavnosti in atribute, za katere dana družba meni, da so primerni za moške ali ženske.
V prvem odstavku 12. člena pa konvencija države pogodbenice obvezuje, da sprejmejo »vse potrebne ukrepe za spodbujanje sprememb v družbenih in kulturnih vzorcih vedenja žensk in moških z namenom izkoreniniti predsodke, običaje, tradicije in vse druge prakse, ki temeljijo na ideji manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah žensk in moških«.
In to je tisto, kar je najbolj razkurilo pristaše »tradicionalnih vrednot«, med katere očitno uvrščajo tudi manjvrednost žensk.

Zmedeno in nelogično

Argumentacija napadov na Istanbulsko konvencijo je zmeden in nelogičen skupek napačnih interpretacij in nesramnih neresnic, ki pa je v današnjih časih, v katerih imajo laži vse daljše noge, pogosto učinkovit. S zatrjevanjem, da konvencija briše biološke razlike med spoloma in s tem odpira pot za promocijo homoseksualnosti, poskuša desni populizem ubiti dve muhi na en mah. Očrniti hoče tako zavzemanje za enakopravnost žensk kot prizadevanja za pravice LGBT populacije.

Umor iz časti

Tistega majskega dne pred devetimi leti je Istanbulsko konvencijo kot prvi ponosno podpisal takratni turški zunanji minister Ahmet Davotoğlu. Danes pa pripadniki vladajoče stranke — podobno kot njihovi somišljeniki v več evropskih državah, tudi v Sloveniji — vedno glasneje zahtevajo umik iz konvencije.
Konec julija so v gozdu blizu obale Egejskega morja našli truplo 27-letne študentke Pınar Gültekin. Umoril jo je ljubosumni bivši partner.
Prejšnje leto je bilo v Turčiji umorjenih 474 žensk. Večina v podobnih okoliščinah kot Pınar. Letos bo zaradi stisk in napetosti, ki so nastale kot posledica karantene, ta številka verjetno še višja. V Turčiji tej obliki odvzemanja človeškega življenja pogosto rečejo umor iz časti.