Ali med tema dvema časoma obstaja paralela? Zelo verjetno. Tista prireditev je bila levičarski backlash, pa tudi spontan izbruh nekoliko objestnega narodnoosvobodilnega veselja. Po travmah ljudskih vstaj s solzilcem, lutkami, baklami, kockami in vodnimi topovi ga je prinesla prva nova vlada, ki je po letu dni protojanšizma izgledala še kar normalno.
Sinočnji program pa je dajal vtis, da smo danes — po dveh letih še hujšega trpljenja — še tem bolj svobodni. Ali vsaj bolj dobre volje.
Strupeno pink (magenta)
Resnici na ljubo je treba priznati, da je kulturni program proslave pasal k prazniku.
Prireditvi je dala intelektualno razposajen auftakt predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Njen govor sam po sebi ni bil več kot odličnjaška seminarska naloga iz nemile primorske zgodovine, vendar ga je sprva hladni publiki približala z retorično vznesenostjo in podoživljanjem.
Govorničin strupeno pink hlačni kostim sicer ni bil v primorskem ali še manj v antifašističnem stilu, niti ni bil tako provokativen modni statement kot junija tisti rdeči salonarji. Je pa učinkoval. Sam sem to dojel kot protokolarno updatan priklon pokojni kraljici Elizabeti in njenim živobarvnim plaščkom, kostimčkom in klobučkom.
Bilo je zabavno opazovati, kateri prominentneži v sprednjih vrstah so znali peti Vstalo Primorsko in kateri ne. Glede na evforično vzdušje sklepam, da bi pritegnili vsi. Če bi jo vsi znali. Zdelo se mi je tudi, da so nekateri samo premikali ustnice, če so čutili kamero na sebi.
Pinkoti
Tako kot že tista za dan državnosti je bila — ali bi bila — tudi ta proslava standarden estradni, intelektualni, publicistični in kulturni dolgčas v mirni in dostojanstveni funkciji literarne, recitatorske in koreografske državotvornosti, kakršnega smo (bili) vajeni iz starih časov levih vlad — če seveda ne bi bilo teh primorsko revolucionarnih glasbenih točk, ki so se navezovale na omenjeni koncert v Stožicah za dan OF pred devetimi leti.
Res je, da na sinočnji proslavi niso izvajali Bandiere rosse. To bil bilo vendarle too much. Je pa seveda nastopal Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. (Kar je bila seveda dobra izbira. Samo da ni bilo spet Kombinatk.)
Svoboda
Nastopal pa je tudi Drago Mislej Mef. Z isto, sicer imenitno skladbo, saj ne rečem — Svoboda —, kot takrat v Stožicah.
Nenazadnje pa je bil enak kot v Stožicah tudi veliki finale — in sicer Vstajenje Primorske oz. Vstala Primorska na besedilo Leva Svetka Zorina in glasbo Rada Simonitija v združeni izvedbi vseh nastopajočih.
Prireditvi je dala intelektualno razposajen auftakt predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Njen govor sam ni bil več kot odličnjaška seminarska naloga iz nemile primorske zgodovine, vendar ga je sprva hladni publiki približala z retorično vznesenostjo in podoživljanjem.
Bilo je zelo zabavno opazovati, kateri prominentneži v sprednjih vrstah Avditorija so znali peti Vstalo Primorsko in kateri ne. Glede na evforično vzdušje namreč sklepam, da bi pritegnili vsi — če bi jo vsi znali. Zdelo se mi je tudi, da so nekateri samo tja v en dan premikali ustnice, če so čutili kamero na sebi.
Za letos naj jim bo
Zadevo so skratka precej preplonkali, ampak za letos naj jim bo. Saj tega ne bodo več mogli prav dolgo ponavljati. In kar je navsezadnje bistveno: to je bila proslava, namenjena in posvečena Primorski, zato so ti primorski hiti ustrezali.
Sam bi opozoril na odlično prirejen, izveden in uglasbljen — in à point — odlomek iz lanskega intervjuja z Borisom Pahorjem za Primorske novice na ozadju električne kitare Tea Collorija, pa tudi komad Partizanska Vaska Atanasovskega s taistim kitaristom in Policijskim orkestrom. Nekaj presežkov je vsekakor bilo.
Potem pa sem končno preklopil na košarko.