Bralce prosim, naj mi nikar ne poskušajo naprtiti krivde, da brez solidarnosti in empatije podcenjujem nesrečo, ki je Kraševcem ogrozila življenja, zdravje in imetje, in da odrekam hvaležnost in občudovanje vsem, ki so poklicno in prostovoljno požar gasili in nesebično pomagali pri reševanju in lajšanju situacije.
Daleč od tega. Rad bi samo neprizadeto primerjal dva žalostna in zaskrbljujoča dogodka, ki niti statistično in simbolično niti materialno in meteorološko pač nista bila enaka.

Metafora pekla

Da je tokratna ujma kljub svoji geografski omejenosti izpadla vsaj tako peklensko kot tista takrat, je najbolj posledica simbolike ognja, ki v družbenem imaginariju dejansko asocira na pekel in muke. Kraška grmada je gorela na ozadju drugih požarov — nekaterih še veliko večjih — v vseh evropskih sredozemskih državah. Ogenj je ne samo bolj grozen in grozeč od ledu. Tudi požari sami so vizualno prepričljivejši, da ne rečem slikovitejši dokazi za globalno segrevanje kot pa poplave, suše, neurja, topljenje ledenikov, zelene zime, temperaturni rekordi in anomalije itd. Dejansko je gorela cela Slovenija tudi na ozadju svetovnih klimatskih sprememb.

Družbe, države postajajo gasilske. Postajajo organizacije za preprečevanje političnih, ekonomskih, energetskih, klimatskih, prehrambenih, demografskih, zdravstvenih kriz ali celo katastrof, pa tudi socialnih nemirov in vojnih spopadov.
Minili so časi, ko smo si še lahko privoščili živeti s komajda zadostno obrambo pred požari večjih razsežnosti, s prostovoljnimi gasilci, pa z neurejenimi vodotoki, s slabo infrastukturo za oskrbo z vodo, z urbanističnim in poselitvenim liberalizmom, z ekološko lahkomiselnostjo, s podhranjenim in slabo targetiranim zdravstvenim sistemom in s klavrno dolgotrajno oskrbo starostnikov.

Razprodaja sočutja

Požar na Krasu je bil tudi opomnik, kako so se mediji senzacionalizirali v minulih osmih letih. Seveda so v obeh primerih znali poskrbeti za korektno, ažurno in temi primerno ekstenzivno pokrivanje.
Ne morem pa mimo tega, da je veliko čisto resnih medijev razumelo poanto informiranja tudi kot priložnost za razprodajo zaskrbljenosti, strahu, negotovosti, sočutja, solidarnosti, občudovanja in malodane sadomazohističnega ponosa. To sicer prijazno, četudi v isti sapi gratis in precenjeno mentaliteto verjetno pobirajo na družbenih omrežjih.

Zlasti na televizijah je zaželeno, da mora biti vedno drama. Vsak večer znova. Igra vznemirjanja in pomirjanja je vseobsegajoča in konstantna. Aleluja, julijski temperaturni rekord danes še ni padel! Ampak kaj, če pade jutri? Televizijska poročila so produkcija napetosti in olajšanja. Požar na Krasu, Tour de France … — n'importe. Vingegaard se ni raztreščil ob skalah pri Rocamadouru, po drugi strani pa Pogačar ni zmagal. Ognjeni zublji se bližajo Vremščici, ampak je hvala bogu ne dosežejo. Win some, lose some. Ali obatno. Kislih kumaric letos ne rabimo, ker je vse ful resno in zaskrbljujoče.

Žalitev za Kraševce

Ko to pišem, sem še pod vtisom zračnega posnetka požganega Krasa, ki so ga v včerajšnjih Odmevih podložili z resnobno glasbeno štanco za pedikerske salone in prikazali kot uvod v poročilo o dogajanju. To se mi zdi groba žalitev za vse Kraševce. Okrog njih je tako rekoč vse zgorelo, oni pa iz tega delajo estetsko telegenično doživetje! Gesamtkunstwerk!

Najbolj pa sem razočaran, da nihče ni postavil požara v statistični kontekst.

Taista TVS je poskrbela kvečjemu za slikovito, a za lase privlečeno primerjavo, da je tistih požganih 3500 hektarov ekvivalent površini 5000 nogometnih igrišč. (Če sem si prav zapomnil.)

WTF!

Skratka: nihče se več ne spomni — ali pač ne gre gledat —, da je žled »prizadel« več kot pol milijona hektarov gozdov in da je bilo uničene skoraj deset milijonov lesne mase (kar je bilo bistveno več, kot je znašal letni posek v slovenskih gozdovih v zadnjih letih pred 2014).

Gasilska olimpiada

Pa še nekaj sem opazil: čeprav taki nesrečni dogodki ponavadi potegnejo iz ljudi najboljše, kar ljudje znajo in zmorejo, tokrat ni bilo čisto tako. Iz nekaterih očitno potegne tudi najslabše. Desničarji iz SDS so namreč izkoristili naravno nesrečo in matrarijo ljudi za to, da so krivdo zanjo obesili Inštitutu 8. marec, češ, če ne bi Nika Kovač lani z referendumom zmanipulirala volilcev, ki bi lahko podprli Vizjakov zakon o vodah, do požara ne bi prišlo.

To je bilo v dani situaciji na Krasu ne samo moralno odvratno, temveč je bila tudi debela laž, ki ji enkrat za spremembo po mojem niti sami piromani niso verjeli.

Janši seveda ni bilo treba s Tabora SDS na kraj požara nič bolj kot udeležencem s požarom sinhronizirane gasilske olimpiade v Celju — kar je nehote in bog pomagaj izpadlo malo čudno, če že ne cinično. (Namreč to v Celju.)

Če ne bi šli in ker so šli

Seveda pa so po službenem defaultu morali na Kras predsednik vlade in nekateri ministri in ministrice, pa nenazadnje tudi Pahor. Če ne bi šli, bi jih linčali. Ampak glede na situacijo — namreč politično situacijo, ne govorim o požaru — so jih sesuvali zato, ker so šli. (Razen Pahorja, ki mu desničarji nič žalega nočejo.) Pljuvanje po Golobu, Šarcu, Bobnar in Fajon je pasalo k njihovim napalm napevom proti I8M. No, resnici na ljubo: razlogov za poziranje v avstrijskem helikopterju je Tanja Fajon imela približno toliko kot takrat Janša in Tonin na ameriški letalonosilki.