Da predsednik vlade ne mara medijev, ki o njem ne poročajo naklonjeno, vemo že od začetka tretjega tisočletja. To je bilo mogoče zaznati tudi na AmCham zajtrku (Ameriške gospodarske zbornice Slovenije) konec septembra. Šele takrat, ko mu vprašanj ni zastavljala novinarka, temveč podjetnica, se je sprostil do te mere, da ni bil zajedljiv, aroganten in vzvišen in da se ni pretirano izmikal odgovorom. Bil je presenetljivo miren, zbran, osredotočen, potrpežljiv. Morda je to bil njegov najboljši intervju vseh časov. Skoraj gotovo pa najdaljši, trajal je kako uro in pol.
In ko smo že upali, da bo ta mirovniška sprememba postala njegova navada, pa smo prebrali, da na novinarski briefing, na katerem je predstavil najnovejše ukrepe proti korona virusu, ni povabil cele vrste medijev, ki jih očitno nima za dovolj verodostojne, da bi poročali o tej konkretni vsebini.

Po katerih kriterijih?

Po dostopnih podatkih so bili na tem briefingu samo RTV Slovenija, Pop TV, Planet TV in Nova24TV, pa SiOL in Demokracija.
Ali morda Janša ocenjuje, da ga nepovabljeni mediji niso vredni? Ker so kritični do dela vlade? Kar je sicer ena od njihovih temeljnih nalog. 
Če zapisi medijev, ki jih ni bilo tam, držijo, med povabljenimi na ta briefing ni bilo predstavnikov vseh največjih tiskanih medijev pri nas: nikogar z Dela, Dnevnika, Večera in Financ, pa tudi ne s Slovenskih novic, ki so še vedno najbolj bran časopis, in prav tako ne nikogar z Reporterja, Žurnala24, Sveta24 in seveda Mladine. 
Kriterijev za tak izbor ne poznam. Toda seznam povabljenih medijev bi lahko bil takšen: pripeljite vse ključne televizije, ki jim lahko rečemo nacionalne, pa še en portal (ki sicer navija zame) in en tiskani medij (ki tudi navija zame).

Ponujena roka

Predsednik vlade rad pove, da je edini politik v Sloveniji, ki je opoziciji vedno ponujal roko in jo vabil k sodelovanju s koalicijo — vendar da je vsakokratna opozicija tista, ki ponujene roke ni hotela sprejeti.
Janša seveda dobro ve, da je za dvigovanje političnih ratingov in za ljubi mir v politiki najbolje, če koalicija vsaj nekoliko v projekte angažira tudi opozicijo in se občasno pohvali, kako usklajeno delujejo v dobro državljanov.

Potem že mora biti res

Če premier to torej ve, je težko razumeti, da česa podobnega ne zmore narediti tudi z mediji. Medijski kanali bi bili najhitrejša, najcenejša in najučinkovitejša pot do volilcev. Kanal za zmago na naslednjih volitvah.
Mediji, ki na briefing niso bili povabljeni, niso neki obskurni, lokalni tiskani lističi. Gre za najpomembnejše, največje klasične slovenske medije. Njihove naklade resda niso več bog ve kakšne. Morda vsi skupaj danes ne dosegajo Slovenskih novic v najboljših časih. Imajo pa skupaj izjemen doseg bralcev, ki še vedno verjamejo medijem. Saj veste: če je nekaj objavljenjo v časopisu, potem že mora biti res.

Kdo mora narediti prvi korak?

Na spravo aktualnega premiera z mediji torej še čakamo. Ta bitka je precej nesmiselna. Je tudi povsem neučinkovita, saj ustvarja neke vrste pat pozicijo. Njegove privržence po eni strani podžiga, da mu ostajajo zvesti, po drugi pa utrjuje prepričanja bralcev »izločenih« medijev, da je biti njegov nasprotnik edina prava pot. 
Ta briefing je bil organiziran po modelu, ki mu lahko mirno rečeno »šlik-šlak, nisem te povabil na rojstni, ker nisi moj prijatelj«. Otročje!
Predsednik vlade pozablja, da mora prvi korak narediti vedno tisti, ki vabi. In če smo že pri otrocih, je pri njih pogosto razlog za vabilo tudi to, da dobijo tudi nove prijatelje in morda še kakšno darilo več. Veliko daril.
Tako bi lahko tudi predsednik vlade prišel do novih prijateljev in do daril, ki si jih gotovo želi. A je letošnji rojstni dan že spet zamudil.