To pomeni, da je treba stvar premisliti. Kadar se stvari ponavljajo, je treba razmisliti o družbi. Ker ponavljanje dogodkov pomeni, da ne gre več za naključje. Ampak za pravilo. Nekateri bi rekli kar za zaroto. A ker sama raje razmišljam o pravilih kot pa o zarotah, poglejmo, kaj stoji za tem ponavljanjem vrst za bencin. In seveda tudi cenzure v medijih.

Več eksploatacije

Prva stvar je, da vrste za bencin in cenzura v medijih očitno niso značilne samo za socializem. Kot nasprotniki socializma radi trdijo. Ker eno je danes gotovo: nimamo socializma. Imamo kapitalizem. Oziroma postsocialistični neokapitalizem. Ki je še hujša različica zahodnega kapitalizma. Z več eksploatacije. In z manj zaščite tako delovne sile kot državljanov.

Ker se vrste za bencin in problem cenzure pojavljajo tudi v postsocialističnem neokapitalizmu, ju ni mogoče vezati samo na socializem. Kot to pri nas počne politična desnica. Z JJ in s katoliško cerkvijo na čelu.

Jasno pa je, da obema akterjema tovrstna falsifikacija dejstev ustreza. Iz političnih in socialnih, pa tudi povsem psiholoških, celo libidinalnih razlogov. A neglede na te razloge gre še vedno za falsifikacijo. Ki ne ustreza resničnosti.

Pomanjkanje ni stvar sistema

Vrste za bencin dokazujejo, da pomanjkanje dobrin na trgu ni stvar političnega sistema. Ampak stvar sposobnosti ali nesposobnosti razreševanja ekonomskih problemov. Še posebej v krizah. Še posebej v ekonomskih krizah.

Tokratne vrste za bencin so dokaz, da tudi kapitalizem ni tako zelo sposoben razreševanja ekonomskih problemov, kot se govori. So pa tudi dokaz, da reševanje ekonomskih problemov presega sposobnosti prostega trga. Čeprav tovrstno politično lajno poslušamo že trideset let. Da je trg panaceja za vse vrste težav. Da čudežno uskladi ponudbo in povpraševanje. Itd.

Že iz zgodovine vemo, da ni tako. A ker zgodovinski spomin in zgodovinsko znanje rapidno izginjata, lahko ljudem prodate vse neumnosti, Tudi tiste, da prosti trg rešuje ekonomske težave. Od prve do zadnje.

To se dogaja v postsocializmu, kjer se piše nova zgodovina vsega. Celo zgodovina socialne in kulturne antropologije. Obenem pa smo deležni domnevno osvobajajočega slogana, ki ga imajo zlasti radi mladi: da se nehajmo ukvarjati z zgodovino in da se raje začnimo ukvarjati s sedanjostjo. Kakor da bi brez poznavanja zgodovine to sploh bilo mogoče.

Trgovsko kalkuliranje

Vrste za bencin dokazujejo, da kapitalistični trg marsičesa ne reši. Recimo trgovskega kalkuliranja. Da na črpalke pač ne bodo dostavljali toliko goriva, kot bi ga lahko prodali. Ker vedo, da ga bodo lahko že jutri prodali po višji ceni. In s tem več zaslužili. Kalkulativno vedenje tržnega subjekta pač. Da eden zasluži na račun drugega. Tudi temu trg služi: da tisti, ki ima blago, prisili tistega, ki ga potrebuje, da zanj plača več, kot je dejansko vredno.

To je vedenje, ki je za kapitalizem bolj značilno kot za socializem. Zato je v kapitalizmu treba pričakovati več težav, povezanih s tem vedenjem, kot prej v socializmu. Torej se lahko na vrste za posamezne artikle kar pripravimo. Tudi v kapitalizmu. Oziroma predvsem v kapitalizmu.

Problem moči

Vrste čakajočih za določene artikle so imele v socializmu drug vzrok. Katherine Verdery, ki je socializem razumela kot državni kapitalizem — kar ni točno, ker je cilj kapitalizma maksimiziranje profita, socializem pa je skušal uveljavljati logiko socialne racionalnosti nad profitom —, s tem v zvezi govori o tem, da je socializem propadel, ker vladajoče politične elite niso znale urediti ponudbe blaga, ki so ga državljani želeli.

Tega očitno ne znajo tudi postsocialistične politične elite. S to razliko, da gre v kapitalizmu — zaradi logike, da živimo v družbi, ki eksplicitno preferira ekonomsko racionalnost nad socialno — za drugačen problem. Za problem moči med politično in ekonomsko elito.

Medtem ko je bilo v socializmu jasno, kdo vlada — namreč politična elita, ki je bila sicer v veliki meri tudi ekonomska —, pa v kapitalizmu praviloma vladajo tisti, ki pri tem ostajajo nevidni. Zato kot vladajoče vidimo politično elito.

Vladavina ekonomske elite

V resnici pa v vseh kapitalističnih družbah vlada ekonomska elita. Nekoč mi je nekdo, ki se je zaradi svojega poklica zelo dobro spoznal na nevidne dimenzije slovenske družbe, dejal, da bi bila začudena, če bi vedela, kdo v Sloveniji res vlada, saj teh ljudi ne poznam. Niti po imenih. Niti po obrazih. To so ljudje, ki zastopajo kapital. Ne samo slovenskega. Ta stoji v ozadju. Ta vodi politično elito. Jo postavlja. In odstavlja. Skladno z lastnimi interesi.

To se že vidi tudi pri Golobu. Obljuba, da se bodo podražitve porazdelile po nabavni verigi, se je namreč v glavnem izcimila v dejstvo, da so te pristale na ramenih potrošnikov. Ampak tak je pač kapitalizem.

O cenzuri pa naslednjič. Za danes pa naj zadošča: bravo, sindikat! Bravo zaposleni na RTV! Treba je govoriti o cenzuri medijev v kapitalizmu. Zakaj? Ker ta pač obstaja!