Kolega študira na Harvardu. Res ga občudujem. Še eno leto, pa bo zaključil študij. Lotil se ga je po tem, ko je že doštudiral pri nas in ko je kot podjetnik že uspel. Prodal je uspešno podjetje, del kupnine pametno naložil, da mu prinaša denar, preostanek pa investira v svoje znanje. Ker želi biti še boljši.

Razlagal nam je o konceptu študija na tej ugledni univerzi. Pri študiju managementa nimajo izpitov. Imajo pa timsko delo, povezovanje in sodelovanje. Skupne naloge. Veliko nalog. Za učne pripomočke imajo ogromno gradiv, ki jih je treba temeljito preštudirati. Posamezniki so lahko samo kot člani tima enakovredno vključeni v skupino in samo če aktivno sodelujejo. Samo če preštudirajo gradivo, lahko kaj vprašajo. 

In tam se sprašuje. Če si tiho in ničesar ne vprašaš, ne prispevaš nič k tvoji skupini. Kolegi se ti čudijo. Če nisi pripravljen, so kritični. Če nisi timski človek. Sprašujejo te, ali nisi zainteresiran za uspeh. Zavedajo se, da presežke lahko doseže samo dobra skupina. 

Delati se nevidne

Vprašanja imajo v komunikaciji večplasten pomen, saj pomagajo k razumevanju tematik, k spodbujanju kritičnega mišljenja in bistveno prispevajo k dinamiki razprave nasploh.

Pri nas na vprašanja in timsko sodelovanje gledamo precej drugače. Skoraj praviloma ljubimo individualno delo. Srečni smo, da se nam ni treba na nikogar ozirati, se prilagajati, usklajevati, spraševati, odgovarjati. Timsko delo študente nervira, mi poročajo kolegice predavateljice. V službi smo presrečni, če imamo svoj vrtiček za svoj delovni proces in če nas drugi pustijo pri miru.

Na koncu različnih predstavitev, predavanj, okroglih miz in razmišljanj smo pri nas praviloma tiho. Čeprav predavatelj spodbuja vprašanja, večina ljudi v dvorani skloni glave, leze pod stol in se dela nevidne. 

Odkod ta neradovednost? Od kod ta nesamozavest, ki nam ne dovoli, da bi s preprostim vprašanjem, sodelovanjem ali mnenjem izstopili iz povprečja?

Kdo nam je vcepil to nizko samopodobo? So nas od malega strašili, da bomo z vprašanji izkazali neznanje, nevednost, se osmešili?

Naš zatrti značaj

Ko smo se osamosvojili, se je zdelo, da bo v mladi državi zavladala nova kultura. Da se bo naš zatrti značaj, ki v prejšnji državi morda ni prišel dovolj do izraza, odprl in nas opogumil, da bomo radovedni. Da si bomo želeli vedeti več in zato tudi več spraševali.

To se ni zgodilo. Še vedno prevladuje ideja, da je bolje ostati tiho in samo sprejemati informacije, kot pa postavljati vprašanja in izražati mnenja. Ni videti ambicij, da bi si želeli biti aktivni udeleženci pri oblikovanju pogledov na izbrano temo. 

Imamo manjvrednostni kompleks zato, ker smo majhna država, stisnjena med večje sosede in širše okolje? Geografsko majhna in maloštevilna po prebivalstvu? Ali zato, ker se še vedno nismo navadili, da smo samostojni in neodvisni in da je naš napredek odvisen samo od nas samih. Smo bili v zadnjih tridesetih letih in še prej prevečkrat deležni makovega sindroma, v katerem je dosledno porezano vse, kar zraste višje in štrli iz povprečja?

Takšna kultura zavira razvoj samozavesti. In obratno. Takšni smo, ker je naša samozavest na psu.

Pa ni samo to. Ljudje se bojijo, da bodo njihova vprašanja ali stališča slabo ocenjena. Da bodo kritizirani, mord celo zasmehovani. Bolj varno je ostati tiho in se izogniti morebitnemu občutku sramu ali neuspeha. 

Slabi vzorci niso zgled

Če že starši ne morejo vzgojiti otrok v odprte, samozavestne in radovedne osebnosti, ker so sami indoktrinirani, vzgojeni v ozkoglednosti, pa bi za bolj odprt način razmišljanja lahko poskrbeli sistemsko — že v vrtcu, v osnovni ali srednji šoli in če ne prej, vsaj na fakulteti. A zdi se, da v izobraževalni in vzgojni verigi to nikomur ne ustreza. Videti je, da so predavanja eks-katedra še vedno priljubljen model drdranja vsebine. Brez ugovorov, brez zoprnih vprašanj, brez truda za dodatno pojasnjevanje. 

Če profesor na Harvardu pri delu s študenti zaspi, če z njimi ne gara, če se na njegovih predavanjih ne iskri od vprašanj, stališč, idej, debat, razvijanja razmišljanja, mu preprosto vzamejo predmet. Kruto, ampak za študente — in za bodoče samozavestne, aktivne državljane — edino dobro. Slabi vzorci ne morejo biti zgled.

Kako dolgo še?

Jasno je, da za izgrajevanje samozavesti potrebujemo spodbudno okolje. Dokler ga ne bo, se ljudje pri postavljanju vprašanj, izražanju zanimanja in soočanju z drugačnimi mnenji ne bodo počutili dobro. V takšni komunikacijski klimi ne želijo izstopiti iz cone udobja in prispevati svojih idej ali vprašanj. Če nimajo zaupanja vase ali če ne verjamejo, da so njihove ideje dovolj zanimive, dovolj dobre, se ne bodo počutili vredne in dovolj močne, da bi prispevali svoje.

In seveda: če izobraževalni sistem ne spodbuja razvoja komunikacijskih veščin, kritičnega razmišljanja in sposobnosti izražanja, se vsi skupaj počutijo nekompetentne za konstruktivno sodelovanje v javnih debatah. 

Katera generacija zanamcev bo živela v okolju, ki bo spodbujalo in nagrajevalo, ne pa kritiziralo aktivno udeležbo, izražanje idej in konstruktivno kritiko? Kdaj bomo končno razumeli, da nihče od nas ni tako pameten, kot smo lahko pametni vsi skupaj? 

In tudi bolj samozavestni.