Moj najbrž najstarejši spomin so grozeče žareče oči volka v temi. Tako se mi je vsaj zdelo. Oče me je moral prav vzeti na roke in odnesti naprej. Nazadnje se je seveda izkazalo, da je na koncu ulice parkiran avto s prižganimi lučmi. Spomnim se, da je bil Citroënov ami 6. 
To omenjam zato, ker hočem povedati, kako so volkovi po svoje udomačeni v naši domišljiji. Zveri nasploh. Vse živo od levov in tigrov in naših medvedov pa do v manjši meri tudi kač in morskih psov — da ne omenjam dinozavrov — je v otroškem svetu utelešenje posameznikove zmage nad pranagonskim strahom pred divjimi živalmi.
To ostane v nas tudi potem, ko odrasemo. Igrače odložimo, simbolika pa ostane.
Zato tudi ne znamo in ne moremo realno gledati na problem tako imenovanega sobivanja človeka in zveri. Konkretno volkov in medvedov. 

»Miroljubna koeksistenca« 

Velikanski večini ljudi, ne samo hipsterjem vseh generacij se zdi problematika zverjadi, ki ogroža človeka, nekaj abstraktnega. Kot da bi gledali kak dokumetarec sira Davida Attenborougha. Narava je pač kruta, kajneda?
Kadar ministri za okolje ali naravovarstveniki pomirljivo, a ne pomirjujoče odgovarjajo na pritožbe kmetov, da jim volkovi in medvedi plenijo drobnico, in tako rekoč panteistično govorijo o »sobivanju« — češ, za vsa živa bitja je prostor na Zemlji, celo na teh nekaj slovenskih kvadratnih kilometrih —, se začnem smejati. Ker se iz časov, ko so francoski avtomobili še svetili z rumenimi žarometi, spominjam jugoslovanske in neuvrščene zunanjepolitične doktrine »miroljubne koeksistence« (in po neki čudni igri asociacij tudi Sirimavo Bandaranaike).

Naravno ravnovesje

Debata o potrebnosti in smiselnosti dovoljenega odstrela (določenega števila) volkov in medvedov za zaščito ljudi in njihovega štirinožnega premoženja v odročnih predelih Slovenije se mi zdi precej za lase, no, za dlako privlečena. Pravzaprav vsiljena.
To sploh ne bi smela biti dilema. Tako kot je del naravnega ravnovesja, da zveri plenijo drobnico, je del naravnega ravnovesja tudi to, da se človek brani in pleni zveri nazaj. To je tudi del kulturnega, ne samo naravnega ravnovesja. 
Dandanes to seveda mora biti regulirano. Odstranjevanje nekontroliranih in nevarnih živali iz njihovih habitatov ne more biti prepuščeno poljubnosti ali celo stihiji — kaj šele človekovi objestnosti ali nečimrnosti.
Toda prepovedati ali zavzemati se za prepoved odstrela plenilcev pomeni zanikati človekovo primordialno, zavedno in nezavedno povezanost z naravo, na katero se še zdaleč ne samo naravovarstveniki danes tako radi sklicujejo. Del te povezanosti je tudi ubijanje drugih bitij. Let’s face it.
Live and let die
Za modernega urbanega posameznika je to nepredstavljivo. Jaz ne bi nikoli ubil volka ali medveda, razen če bi slučajno naletela name in če bi slučajno imel pri sebi puško. (Verjetnost je seveda v obeh primerih enaka ničli.) Ampak to še ne pomeni, da včasih ni treba kakšnega od teh tristotih kosmatih ustreliti.
To sicer ni moja stvar, ampak obstajajo ljudje, ki znajo za to tako formalno kot izvedbeno poskrbeti. To pa res ni tak big deal.
Tako se spet vzpostavlja ravnovesje. Neravnovesje je namreč v tem, da si zveri same jemljejo pravico do ubijanja drugih živih bitij, medtem ko jim človek neglede na to — pač v skladu z več objavljenimi, a hvala bogu ne obvezujočimi verzijami deklaracije pravic vseh živih bitij — daje pravico do življenja.
No, potem pa enkrat pride trenutek, ko mora človek nehati gledati National Geographic in to pravico vsaj nekaterim primerkom preklicati.

Ljudje in živali

Pa še nekaj. Nesrečno naključje pri predmetu spoznavanje narave in družbe je hotelo, da povečanje številčnosti populacij volkov in medvedov v Sloveniji časovno sovpada s povečanjem številčnosti ilegalnih, torej migrantskih, neslovenskih, tujerodnih, invazivnih prestopov meje.
Vzporednice in asociacije se ponujajo kar same. Pa ne samo desničarjem, ki bi znali in hoteli za oba problema po hitrem postopku poskrbeti, ampak tudi ta levim, za katere je oboje samo napet dokumentarec z veliko izobraževalno vrednostjo.
Ene in druge se čutim dolžnega posvariti: nikar ne primerjajte ljudi in živali!