Zdaj bo vse drugače, smo se prepričevali. Pa bo res?

Izvoljivi

V času oblikovanja nove vlade prihajajo na dan takšne in drugačne, uradne, poluradne ali popolnoma izmišljene informacije. Ta del tega teka na sicer pogumno in pametno zastavljeno dvomandatno dolgo progo je težaven. Tako za oblikovalce koalicijskih odnosov, razmerij in vlade, kot tudi za nas državljane, ki smo po “naši” zmagi na tej točki ostali brez možnosti, da še kaj povemo in rečemo tistim, ki smo jih izvolili.

No, če smo pošteni: izvolili smo tiste, ki so bili na strankarske liste uvrščeni tako, da so bili izvoljivi. Seveda nismo bili vsi za vse. Niti vsi na strani zmagovalcev nam najbrž niso všeč.

Koalicijska pogajanja torej tečejo. Vse tri ključne akterje redno videvamo pred kamerami nasmejane in dobre volje. Verjamem, da nam želijo prenesti pomirjujoče občutke, da je vse v redu in da gre proces s pravo časovnico v pravo smer.

Kolikor prineseš, toliko veljaš

Osebno me najbolj moti to, da se zmagovalna koalicija predvsem in najprej dogovarja, koliko ministrskih resorjev bo imela katera stranka. Doslej je bilo to pričakovano in povsem običajno. Ampak pred veliko zmago in tudi po njej je bilo glede oblikovanja vlade s strani zmagovalca veliko poudarka na strokovnosti, ki naj bi jo imeli ključni vladni kadri.

Če je to kriterij, potem naj preprosto pogledajo, kdo so njihovi najboljši možje in žene, na katerih področjih so vrhunski — in naj te položaje tudi zasedejo. Potem se pa lahko preštejejo. Tako jaz razumem strokovno oblikovanje katerekoli ekipe. 

Ampak biti minister ni strokovna funkcija. V politiki velja, da dobiš toliko, kot prineseš.
​{embed_info_box}201217{/embed_info_box}

Šepav, okoren, počasen — in drag

Predvsem pa me pri vladah — tudi pri tej, ki jo še čakamo — moti, da nobena ne vztraja pri učinkoviti državi, pri zmanjšanju birokratizacije in večji učinkovitosti administrativnih postopkov. Tudi na večjo vitkost države nihče več ne pomisli.

Saj, korona nam je prinesla spoznanje o pomenu javnega sektorja. O tem ni dvoma. A naš državni aparat je res velik, šepav, okoren, počasen — in predvsem drag. Drag za tako majhno državo oz. državo s tako nizko ustvarjeno dodano vrednostjo.

Najverjetnejši mandatar, ki prihaja iz gospodarstva, je prav v tem moral nenehno iskati pot do uspeha podjetja, v katerem je delal. Podjetja so konkurenčna, če so vitka, učinkovita in osredotočena na rezultate. Nekaj te podjetniške miselnosti bi bilo dobro uveljaviti tudi na ravni države. 

Še več ministrstev

Tako pa slišimo, da bomo najverjetneje imeli še nekaj več ministrstev kot doslej. To lahko razumemo tudi tako, da se bo državni aparat še naprej bohotil. Več ministrstev zahteva več osebja, uradnikov, državnih sekretarjev, svetovalcev, šoferjev ...

Toda perspektiva gospodarskega razvojaje zaradi globalnih dogajanj negotova. Dolgovi države so vse večji. Število upokojencev, ki so si svoje pokojnine že zaslužili in jih redno pričakujejo, pa prav tako. Vse to stane.

2004–2020

Pred leti, ko je Slovenija kot prva od držav, sprejetih v EU leta 2004, prehitela staro članico Grčijo po BDP na prebivalca, smo to oznanjali kot izjemen uspeh. Bili pa smo ponižno tiho, ko so bili leta 2020 Ciper, Litva, Češka in tudi Poljska — vse sprejete v istem paketu — po kriteriju dejanske individualne potrošnje (DIP), izražene v standardu kupne moči na prebivalca (SKM) že pred Slovenijo (kljub rasti naših kazalnikov). Kazalnik DIP na prebivalca bolje odraža materialno blaginjo gospodinjstev kot BDP na prebivalca. Izračunava se namreč na podlagi cen blaga in storitev, ki jih posamezniki dejansko porabijo. 

Saj nam gre vse bolje, statistično gledano, seveda. Rastemo. Prima. A kaj, ko drugi rastejo še hitreje. [Zato dejansko padamo.]

Ključna vloga vlade je skrb za blaginjo naroda. Bo zdaj res vse drugače? Da bi le bilo!
​{opomba}201216{/opomba}