Vižmarske zgodbe: Well done v smukaški pozi

1.2.2022 / 05:05 Komentiraj

Mesto Ljubljana je pojedlo našo vas, ampak Vižmarci smo ponosni. Celo na novembrski požar. Na fancy fast food pa malo manj.

Vižmarje so bile še v 19. stoletju in v prvi polovici 20. majhna vasica “blizo Ljubljane”, kot je mogoče prebrati na plakatu, ki je vabil na vižmarski tabor leta 1869. Imele so vse značilnosti slovenske vasi: gasilsko društvo, gostilno in cerkev. Če sem natančen, je cerkev v slab kilometer oddaljenem Šentvidu, ampak ne bom zdaj dlakocepil. Ljubljana pa se je nezadržno širila in pojedla Vižmarje, tako da smo zdaj del mesta.

Kljub temu smo Vižmarci pravi lokalpatrioti. Noben ta prav Vižmarc ne bo recimo v Beogradu rekel, da je iz Ljubljane. O, ne. Ampak iz Vižmarij. Kar je ravno nasprotno tamkajšnjemu razmišljanju, saj so iz Beograda vsi, ki živijo v krogu sto kilometrov od mesta.

Ker gre za mirno sosesko, so v zadnjih desetih letih zgradili mnogo novih minisosesk — sicer grdih — po današnjih standardih: se pravi šest do osem stanovanjskih enot, ki so vse popolnoma enake, z velikimi okni in tako blizu skupaj, da se folk še tušira v kopalkah, da ga ne bi...

Vižmarske zgodbe: Well done v smukaški pozi

”Kaj si pa jedel?” — ”Nek surov burger.” — ”Kdaj si pa šel na burger?” — ”Včeraj, ko si me poslala v Merkur po solno kislino.” — ”To je bilo eno uro po kosilu. Saj ti pravim, da si požrešen.”

NAROČI SE PRIJAVI SE