Ko sem Ptujčanko prvič videl (na televiziji) s tisto veliko belo rožo iz blaga, priheftano na obleko ali kostim, sem z nejevernim odobravanjem pomislil, da si je ta modni dodatek omislila v Pentlja Concept Storu na Mačkovi. Potem pa sem le ugotovil, da ne gre za kaj sofisticiranega, ampak da bolj spominja na zaprano in zmečkano kuhinjsko krpo.
Če že omenjam Aleksandro Pivec, moram povedati, da se mi zdijo smešni ti napadi nanjo zaradi kao spornega, napol privatega izleta in napol službenega obiska na Krasu.
Ne bom pogreval in obnavljal, kaj je ministrica za kmetijstvo tam delala z družino in kot gostja vinarskega podjetja. Rad bi samo opozoril, da je zgražanje nad njenim domnevnim zastonjkarstvom in pristransko, celo koristoljubno promocijo navaden Blažev žegen. Pravičniško malenkostna, medijsko napumpana provincialnost in škodoželjnost.

Lustwaffe

Morda je tega že tako dolgo, da še ni bilo objavljeno na internetu, a izpred let se spomnim tako imenovane afere Lustwaffe, kot so jo krstili v Bildu. Šlo je za to, da je tedanji nemški obrambni minister s službenim letalom in na davoplačevalske stroške odpotoval s svojo priležnico — niti ne z ženo! — nekam na počitnice.
Slovensko pojmovanje nedopustnosti funkcionarskega okoriščanja s čimerkoli oz. tako imenovana transparentnost, nepodkupljivost, antikoruptivnost, nepristranskost itd. je v primerjavi s tem smešna že sama po sebi.
Pivčevi štejem v plus, da ne popušča pod pritiski medijev. Hvala bogu ni taka šleva kot poslanec Krajčič, ki je v Maxiju pozabil — ali ni hotel (takoj), ker nepotrpežljiv — plačati sendvič in dan pozneje kar odstopil, čeprav je naknadno poravnal svoj dolg. Njegov strankarski šef in tedanji premier Šarec pa je odstop gladko sprejel kot moralni zgled. 

Afera sendvič

Čisto enaka ta dva incidenta le nista bila. Afera sendvič je bila zgodba o politični kastraciji politikov ter moralni ošabnosti javnosti in medijev. Mediji in javnost so še vedno moralno ošabni, samo politiki so v tem primeru malo manj kastrirani. Pivčeva bi po prevladujočem mnenju morala zdaj gor plačati zato, ker je moralno ošabna ona sama. Ker se brani. Ker ne želi odgovarjati recimo Slaku, ki ji teži z mantro, češ, »javnost ima pravico vedeti«.
Moj Bog, kam smo padli! Da je normalen človek bolj pripravljen verjeti ministrici za kmetijstvo kot pa zoprnemu voditelju …

»Čim več, tem bolje.«

Načeloma mi je všeč celo Janševa poteza, da se je potrudil ministrico zaščititi s pripombo:

»Od članov [vlade] se enako kot povsod drugod v normalnem svetu pričakuje, da bodo promovirali domača podjetja, podjetnike in kmete, njihove izdelke in destinacije. Čim več, tem bolje.«

Aleksandra Pivec bi v tem smislu lahko šla promovirat marsikoga, ki pač spada v njen resor. Temu celo potrjuje predsednik KPK — seveda s pripombo, da bi to morala delati v vseh primerih. Kar pa je utopično. Vsi zagotovo ne bi prišli na vrsto, ker toliko časa pa ministrica le nima — niti ne bi prenesla toliko hrane in pijače. Ne sama ne z žlahto.
Seveda pa je na področju konkretnega resorja lahko reči, da je sprejemljivo ali celo zaželeno promovirati domača podjetja. Vino ali paradižnik ali krave nimajo ideološkega predznaka. Še posebej ne takega, ki bi lahko bil vladi nevšečen.
Še več! Podjetniki v teh panogah ponavadi ne razglašajo svojih političnih preferenc in mnenj in se ne direktno ne posredno ne prepirajo v politiki.
V drugih panogah pa je to problem. Predstavljajte si, da bi minister Simoniti hodil naokoli in se udeleževal medijskih prireditev. Recimo, da bi prišel na Večerov piknik. Ali na Delovo osebnost leta. Okej, ali pa vsaj na podelitev kresnika. In tem povedal par spodbudnih misli o medijih in o ukrepih, ki jih bo uvedel, da jim olajša poslovanje. Ali morda kakšno modro misel o knjigah in založništvu?
No, tega ne bomo dočakali.