»Lep pozdrav. Pišem vam kot organizator dogodkov v knjižnici Samizdat. Enkrat na mesec v naših prostorih organiziramo pogovorne večere in glasbene nastope. V novembru smo si zamislili okroglo mizo na temo ustvarjalnosti v času epidemije in radi bi vas povabili, da dogodek moderirate. Sogovornice in sogovorniki so že vabljeni in potrjeni, seznam vam pošiljam v priponki. Hkrati me zanima, ali bi bili pripravljeni pogovor popestriti s svojim glasbenim nastopom. Tule je telefonska številka našega tehničnega vodje (Brane: 041 123 456), s katerim se lahko dogovorite vse glede ozvočenja. Datum dogodka je 16. 11. ob 20. uri. V upanju, da imate čas, se od vas prijazno poslavljam.«

Pismo je seveda izmišljeno, a tovrstna pisanja se dokaj redno znajdejo med mojo pošto. Pri Kataleni imamo zadeve urejene drugače, tam se s posli ne ukvarjam, vabila na manjše dogodke pa praviloma prihajajo na moj osebni naslov. Vesel sem jih, seveda, ker zame pomenijo delo, delo pa prinaša zaslužek. Pismo je torej dobra novica.

Lapsus? Ne.

Ampak nekaj mu manjka. Fiktivni avtor ni bil samo prijazen, bil je tudi natančen. Povedal je, za kaj gre, kje se stvar dogaja, kakšna je vsebina, kdo so drugi sodelujoči, poslal mi je celo Branetovo cifro, da se lahko z njim dogovorim vse glede tehnične izvedbe.
Na eno informacijo pa je vendarle pozabil. Koliko?

Kaj ti pa preostane?

Situacija je načeloma lahko rešljiva. Odpišeš, se zahvališ za vabilo in organizatorja povprašaš, kolikšen je honorar. Seveda je jasno, da bo tvoja odločitev, ali boš delo prevzel, odvisna tudi od tega podatka. Če je človek glede svojih tarif do kraja dosleden — ali pa če ga takšno pismo ujame na levi nogi —, pa je vse skupaj še bolj preprosto: pač opališ svojo ceno. Je previsoka? Žal mi je, morda kdaj drugič.
Ampak gre za princip. Nekaj, kar bi moralo biti jasno, samoumevno in — če uporabim popularen izraz — transparentno, je prikrito. In naslovnik je prisiljen zastavljati dodatna, predvsem pa nepotrebna vprašanja, s čimer je, kakorkoli obračamo, postavljen v podrejen položaj. Ne gre za to, ali se ob tem počutim nelagodno ali ne. To je stvar karakterja. Obstaja možnost, da opisano situacijo doživljam kot stisko. In naročnik to dobro ve.
Pa recimo, da je vse skupaj precej benigno, ko govorimo o manjših poslih. Takšno prakso pač vzameš v zakup in se z leti nanjo navadiš. Ni prav, da se, ampak kaj drugega ti niti ne preostane.

Nespodobno vprašanje

Zadeva pa postane precej bolj resna, ko so v igri razpisi, redne službe in resnejša sodelovanja. Službe ne iščem, poznam pa ljudi, ki jo. In njihove zgodbe so v temelju precej podobne moji. Delodajalci so zelo striktni in natančni pri naštevanju pogojev ter delovnih obveznosti, podatek o višini plače pa se rad »izgubi«. Ga pač ne navedejo. K temu jih ne sili nobena zakonodaja.
Argumenti tistih, ki podatka o plači v razpisih ne objavljajo, so precej zanimivi in povedni. Malo sem pobrskal po spletu in med drugim naletel na tole:
- »Z vsakim [iskalcem ali iskalko zaposlitve] se trudimo narediti karierni načrt in ugotoviti, kakšne možnosti ima v podjetju. Če bi najprej vprašal o plači, pa najverjetneje ne bi bil pravi za nas.«
Zakaj? Je to vprašanje nespodobno? So tisti, ki jih zanima višina plače, pohlepne barabe in prodane duše, za katere v čistem podjetniškem svetu, polnem predanosti, zavzetosti in požrtvovalnosti, ni prostora?

Svetišče etike

Ne vem, kdaj se je poslovni svet spremenil v svetišče etike. Trenutek te preobrazbe sem zamudil. Pretiravam in ironiziram, seveda. Dejstvo pa je, da se je ideologija pripadnosti podjetju razrasla do te mere, da je postala čustvena kategorija. Nič ni narobe, če imaš rad svoje delo in delovno skupnost, katere del si. Prav nasprotno, oboje je del dobrega recepta za srečno življenje.
Toda delodajalec od svojih podrejenih ne more in ne sme zahtevati tovrstne pripadnosti. Njegovo upravičeno in legitimno pričakovanje je kvalitetno opravljeno delo. Brezpogojna pripadnost pa je drugo ime za ljubezen. In ko enkrat prestopimo to mejo, zaplujemo v nevarne vode. Ena nevarnejših čeri na poti pred nami je prav tabuizacija denarja. Ko postane pogovor o plačah nespodoben, si tisti na vrhu manejo roke.

Poker

Vrnimo se na razgovor za službo. Tu se vse začne. Če je igra za pogajalsko mizo nepoštena, bo takšna tudi ostala. In brez podatka o plači igra razpisov in razgovorov ne more biti pravična. Delodajalec se na tak način postavlja v superioren položaj. Absurd je v tem, da ima kot nadrejeni v igri že tako ali tako prednost. Če pa še podatek o plači spreminja v tabu, svojo pozicijo moči še krepi in sogovornika ali sogovornico na drugi strani mize drži v šahu.
Če na koncu potegnem črto: v resnici gre za stvar bontona, spoštovanja in temeljne spodobnosti. Bodi fer. Izkašljaj tisto cifro. Svoj proračun poznaš. Veš, kaj lahko ponudiš. In tudi če se ti zdi, da igraš poker, ne pozabi: igra ima smisel samo takrat, ko so pravila jasna in enaka za vse. Adute lahko skrivaš, ampak ne v rokavih.