Kulumne
#alkohol #lifestyle
Veseli december ne bi bil veseli december, če ne bi bli še kakšni šoki.
Logo 15.12.2019 / 21.44

Eno skupno točko pa vidim. Ranjenost. Osamljenost. In ko to zdužiš — pa še ful ta kratkih v riti —, kaj rata? Pizdarija.

»V osemdesetih so nam v filmih prodajali buče, da bojo avti leteli po luftu že leta nazaj. Od avtov nč, mamo pa zato električne skiroje.«

Veseli december se že veselo pozna v ljudeh. Jaz ne dam kej dost na to, ker je moje celo leto v takem stanju. In zdej so vsi po lokalih in vsi nažgani, tolažijo se pa tko: »Kaj, sej je veseli december.« Bod pijan cel let, če maš jajca. In vsi nabijajo ta kratke, viljamovke, travarice in podobno. Jaz teh for ne pijem. Zame je pivo, pa joint. In ne vem zakaj enim ta kratki tko v glavo udarijo. Zakaj pa piješ, če ne znaš. Sej tud jaz očitno ne, ker mam v kafano pred blokom že pol leta prepoved. Oziroma lahko pridem, ampak dobim sam sok. Fuck off, res. Kdo bo men kej pri teh letih govoril.
In tko zdej hodim v en drug lokal v našem naselju. Kjer majo tok pojma o dobri muzki, kokr mam jaz o fiziki. Miran Rudan po desetkrat na dan. Pol vmes tri ure goveje, pa spet Miran Rudan. Pol pa še balkan, uno na hard turbo folk. In pol gledaš čist zapušen cel šank kako se dere: »Na nebo jaz zvezdo bom pripel in tvoje ime nadel! Na nebooooo!« Džizs.

»A lahk kej druzga poslušamo?«

Fuck, šele zdej vidim, da ma ta komad 1.300.000 ogledov. In pol se mi počas utrga, in se začnem dret: »A lahk kej druzga poslušamo?« — »Ja, kaj pa bi ti?« Pogledam vse za šankom in vedno rečem: »Dej našo himno. Vsak dan ob istem šanku od Benča.« — … »umetniki brez umetnin, pesniki brez rim, vse stari znanci znanci, po malem vsi pijanci, boemi, hazarderji, ljubimci in bleferji …«
Ful žalosten komad. Ampak točno tko je za šankom. Slepimo se in si prodajamo bulšit. In pol se deremo k prfuknjeni: »Vsak dan ob istem šanku, le redko kdo je manjku!«
Benč pa moj fotr sta bla drugač sošolca na oblikovni šoli. Tko, prov frenda. Benč je prišel k nam na Primorsko na počitnice,fotr je hodil k njemu domov na kosila, ker je bil v internatu. Čeprov besedila za Šank ni napisal Benč, ampak Brane Kastelic. In pol gledam tkole folk v lokalu, tuhtam, razmišljam,  da kaj je z nami vsemi narobe. Če bi hotla vsazga posebi opisat, ne bi prišla nikamor. En bolj odbit lik k ta drug.

Agresije ne prenesem

Ampak eno skupno točno pa vidim v vseh nas. Ranjenost. Osamljenost. In pol daš to dvoje na kup, pa še ful ta kratkih v riti, in kaj rata? Pizdarija.
Zadnjič sta se dva zmlatla. Začel se je vzun, kr naenkrat sta se notr kotalila med mizami, vse je padal naokol. Šefica je stala na šanku, se drla, ta nova kelnarca je bla čist v šoku, jaz sem pa tud ven spizdila, ker sem šla itak na joint. In se dere šefica: »Gumb! Pritisni gumb!« Koji gumb, jebote? Aja, panic button. Da vidiš moj ksiht, ko sem tam kadila vzun, pa kr naenkrat z vseh strani policaji pa varnostniki. Kako hitr so uletel. In kako je ena blond žgoljava policajka tolkla s pendrekom. Sem sam šla, ker nisem za take hece, agresije ne prenesem. Mam pa že rajš un »Na nebooo!« v miru. In pol se tipu cufa, ker sliši za vse te štale, če pa ni pretep, sliš pa vzad po telefonu cel šank kako poje kakšno od Slakov. »Ti se obnašaš, k da maš 15 let! K da jutr ne obstaja!« Sej ne, sam on to še ne ve. Po mojem ga to muska razkur vzad, k jo sliši. Kako bo tip, k so mu najboljši bend Beatli, prenesel take: »Sladek si kot mascarpone.« Ponesreč zanč slišala v enmu komadu in pol študirala, kok morš bit to res inteligenten, da si sposoben tak stavek spravit skup.
Ko smo že pri muzki. Hvala, Severina, da preberem vsako neumnost. In hvala unmu, k je pod člankom o njej komentiral, nej gremo rajš radio Žica poslušat. Sem šla takoj preverit. Naš, ful dobra muska. Konkretna, rock‘n’roll, brez klasičnih hitov. Brez reklam in brez nepotrebne govorancije. Priporočam. Še mojmu tipu je kul, pa ponavad vse skritizira.

Zapečkani

In veseli december ne bi bil veseli december, če ne bi bli še kakšni šoki. Prejšnji teden sem mogla it pričat, če je moj sosed res moj sosed. Svašta, res. In ko prebereš v pismu, da če se ne odzoveš, te ta komedija lahk stane 500 evrov, pa še kibla te pride iskat. Te vse mine.
In te prime, da bi še ti začel pit vse možne travarice in viljamovke. Veseli december pa 0,0 akcije in podobno. In kerga leta bomo? 2020. Kera cifra. Kot otroci smo tuhtali, kje bomo leta 2000. Kok bomo veliki in kok je to še daleč. No, zdej leta 2020, bomo pa vsi zapečkani doma. In kako so nam v osemdesetih v filmih prodajali buče, da bojo avti leteli po luftu že leta nazaj.
Od avtov nč, mamo pa zato električne skiroje.

NAROČI SE
#alkohol #lifestyle
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke