Revija
#lifestyle #pop #zgodovina
Vera Lynn (1917–2020): Se vidimo nekega sončnega dne v onostranstvu
Logo 20.06.2020 / 06.10

Britanska popevkarica je bila stična in orientacijska točka med zgodovino kot strašno zgodovino družbe in zgodovino zabave.

Dame Vera Lynn (1917–2020) leta 1943.

V četrtek je pri 103 letih starosti umrla Vera Lynn. Priljubljena britanska popevkarica se je pred več kot osemdesetimi leti zapisala v prijetnejši del zgodovine 2. svetovne vojne z uspešnicami kot We’ll Meet Again, A Nightingale Sang in Berkeley Square, There’ll Always Be an England in White Cliffs of Dover. S ponarodelimi himnami upanja in vztrajnosti je kot tako imenovana Forces’ Sweetheart bodisi po radiu ali v živo bodrila moralo britanskih sil, kjerkoli že so se borili — od Belgije do Burme — in s preprostim patriotizmom navdajala tiste doma.
Britanski premier Boris Johnson je ob smrti dame Vere Lynn izjavil, da je »s svojim šarmom in čarobnim glasom prevzemala in opogumljala našo deželo v najtemnejših urah« in da bo »njen glas navdihoval še prihodnje generacije«. Vodja opozicije Keir Starmer pa takole: »Njene pesmi leta 2020 še vedno nagovarjajo nacijo tako kot leta 1940.«

Taki slovesi

Recimo, da je razumljivo, da nesamosvoj narod, ki med 2. svetovno vojno še ni poznal popularne kulture — in tisto, kar je namesto nje imel, distribuiral po Radiu Kričač —, nekomu kot Vera Lynn ne bo posvečal pretirane pozornosti.
Dan po njeni smrti v nobenem slovenskem mediju nisem zasledil niti vrstice o tej žalostni novici. Že v redu, saj bo tudi brez našega sožalja počivala v miru. Ah, saj ni res, pa je: na 24ur.com so se je spomnili.
Taki slovesi — namreč takih ikon in pri teh letih — so v bistvu bolj razlog za nostalgijo za minulimi časi kot pa za standardno žalovanje. Še tem bolj pri Veri Lynn: tako kot je znala vliti optimizem s popevko leta 1939, ga v bistvu vliva tudi danes, ko dokončno odhaja in obenem ostaja.

Moja Vera live

Sam sem imel srečo, da sem Vero Lynn vsaj enkrat slišal v živo. Na veliki, velikanski proslavi ob 50-letnici zmage v 2. svetovni vojni (VE Day) londonskem Hyde Parku. (Drugi dve proslavi sta bili v Parizu in Moskvi.)
To je bilo 6. maja 1995. Vem, ker sta Tuđman in Milošević istega dne na banketu v Guildhallu, kamor je kraljica povabila svetovne državnike, na hrbtno stran menija čečkala zemljevide Bosne, češ, kako si jo bosta razdelila. To je leta 2002 povedal v Haagu nekdanji (2002–06), pokojni (1941–2018) visoki predstavnik za BiH Paddy Ashdown kot obremenilna priča na sojenju Miloševiću. 
Vera Lynn je na tem memorialnem koncertu pela svoje greatest hite. Dvesto tisoč plus ljudi — staro in mlado, od vojnih veteranov v invalidskih vozičkih pa do družin z otroškimi vozički — je v en glas pelo We’ll Meet Again. Morda je celo kraljica ritmično rožljala z nakitom. Bila je tam. Noro! Zagotovo eno mojih nepozabnejših koncertnih doživetij.
Šele zdaj sem ob branju nekrologov ugotovil, da je to bil njen zadnji nastop. Pri rosnih 78 letih. Toliko je bil star Paul McCartney prav na dan, ko je umrla.

Žalost, smeh, veselje

Leta 1979, ko je izšel The Wall, še nisem vedel, kdo je Vera Lynn. Kot nekomu, ki je skoraj vse eksperimentalno odštekane zgodnjejše albume od Floydov znal tako rekoč na pamet, se mi je The Wall itak zdel obžalovanja vredna komerciala. Zato se je tudi komad Vera zdel samo brezvezna kopija McCartneyjeve miniature Her Majesty z Abbey Road.
Moja najljubša verzija skladbe We’ll Meet Again je priredba od Johnnyja Casha. Zadnja skladba na njegovem zadnjem albumu American IV: The Man Comes Around (2002), posneta manj kot leto dni pred smrtjo (2003). Vedno, ko poslušam Cashev cover, me mrazi od žalosti. Ko poslušam Verin original, pa sem vesel in srečen.
Lahko pa se ob skladbi We’ll Meet Again tudi krohotamo. Skladbo je namreč še dodatno imortaliziral tudi Stanley Kubrick z znamenito zadnjo sceno svoje protivojne črne komedije Dr. Strangelove (1964) s Petrom Sellersom (v treh vlogah) in Georgem C. Scottom. Strangelove (»Merkwürdigliebe«) vstane iz invalidskega vozička, krikne: »Mein Führer, I can walk!« — nakar samo še atomske gobice Doomsday mašine, ironično podložene z Vero Lynn. 

Pesem za vse čase

Vera Lynn je orientacijska stična točka med zgodovino kot strašno zgodovino družbe in zgodovino zabave. Nek britanski komik je se je nekoč hecal, da ni Churchill premagal nacistov, ampak da jih je Vera Lynn »sang them to death«. (Ne vem, kako bi to prevedel.) Njen komad There Will Always Be an England je septembra postal še tem večji hit po britanski vojni napovedi Tretjemu Rajhu, dva dni po napadu na Poljsko. A Nightingale Sang in Berkeley Square je bil ljudska himna med bombardiranjem Londona. Vera Lynn se je pozneje spominjala, da zaradi alarmov nikoli ni prekinila koncertov, je pa po njih večkrat spala v kleti prizorišča. We’ll Meet Again je bil nazadnje nepričakovano na top lestvicah med lockdownom zaradi korona virusa. Pesem za vse čase.

NAROČI SE
#lifestyle #pop #zgodovina
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke