Kolumne
Velikonočni das Kapital: Bolj ko so naključja čudna, bolj so resnična
Jedla sem pašto z vongolami in gledala natakarja, ki je pred malo pel in plesal. Na roki je imel tatu »forza e amore«.
Dan po stoletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije sem spet potovala v Neapelj. Na veliko noč. V mesto brez cenzure. V mesto krikov z balkonov.
Zraven mene sta na vlaku sedeli ženska in mačka. Mački nekaj ni in ni šlo v račun. Ves čas je sitnarila. V glavi so mi zvenele besede filma Manifesto Juliana Rosefeldta, ki sem ga videla v Rimu kot videoinstalacijo. V njem so inspirativno zmešani Marx in Engels, dadaizem Tristana Tzaraja, Aleksandra Rodčenko in mnogi drugi. Kot molitev so mi odzvanjalo:
»Tole pišem, ker nimam česa povedati. Praktični pristop. Govorim samo o sebi. Nikogar nočem o ničemer prepričati. Nikogar ne silim, da mi sledi.«
Prav na veliko noč je bilo edino, o čemer sem lahko razmišljala, komunistični pamflet
Mnogi obrazi (in vloge) Cate Blanchett v filmu Manifesto Juliana Rosefeldta.