Velikonočni das Kapital: Bolj ko so naključja čudna, bolj so resnična

Dan po stoletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije sem spet potovala v Neapelj. Na veliko noč. V mesto brez cenzure. V mesto krikov z balkonov.

Zraven mene sta na vlaku sedeli ženska in mačka. Mački nekaj ni in ni šlo v račun. Ves čas je sitnarila. V glavi so mi zvenele besede filma Manifesto Juliana Rosefeldta, ki sem ga videla v Rimu kot videoinstalacijo. V njem so inspirativno zmešani Marx in Engels, dadaizem Tristana Tzaraja, Aleksandra Rodčenko in mnogi drugi. Kot molitev so mi odzvanjalo:

»Tole pišem, ker nimam česa povedati. Praktični pristop. Govorim samo o sebi. Nikogar nočem o ničemer prepričati. Nikogar ne silim, da mi sledi.«

Prav na veliko noč je bilo edino, o čemer sem lahko razmišljala, komunistični pamflet