Velikonočni das Kapital: Bolj ko so naključja čudna, bolj so resnična

27.4.2019 / 06:08 Komentiraj

Jedla sem pašto z vongolami in gledala natakarja, ki je pred malo pel in plesal. Na roki je imel tatu »forza e amore«.

Dan po stoletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije sem spet potovala v Neapelj. Na veliko noč. V mesto brez cenzure. V mesto krikov z balkonov.Zraven mene sta na vlaku sedeli ženska in mačka. Mački nekaj ni in ni šlo v račun. Ves čas je sitnarila. V glavi so mi zvenele besede filma Manifesto Juliana Rosefeldta, ki sem ga videla v Rimu kot videoinstalacijo. V njem so inspirativno zmešani Marx in Engels, dadaizem Tristana Tzaraja, Aleksandra Rodčenko in mnogi drugi. Kot molitev so mi odzvanjalo:»Tole pišem, ker nimam česa povedati. Praktični pristop. Govorim samo o sebi. Nikogar nočem o ničemer prepričati. Nikogar ne silim, da mi sledi.«Prav na veliko noč je bilo edino, o čemer sem lahko razmišljala, komunistični pamflet dveh Nemcev. Kapital. Lastnina. Predvsem pa nove oblike družbenega boja. Meje časa in prostoraV kazinojih, galerijah in muzejih časa ni. Meje, ki definirajo čas in prostor,

Velikonočni das Kapital: Bolj ko so naključja čudna, bolj so resnična

Mnogi obrazi (in vloge) Cate Blanchett v filmu Manifesto Juliana Rosefeldta.

NAROČI SE PRIJAVI SE