Veliki šmaren (2.): Prekleta nova normalnost. Kot da se morda nič ne dogaja.

Nadaljevanje včerajšnjega teksta Veliki šmaren (1.): Pol Slovenije čez pol Slovenije po kolenih na Brezje. 

Da ne bo pomote: če se sprašujem, kako je romanje na Brezje, najbolj množična prireditev v Sloveniji od izbruha pandemije, sploh smelo biti, s tem nočem reči, da ga ne bi smelo biti. Niti letos, v zdravstvenem izrednem stanju, kaj šele nasploh.

Zanima me samo, zakaj je bil zlet ob Marijinem vnebovzetju s tako številčno udeležbo dovoljen, medtem ko so športni in kulturni dogodki in prireditve omejeni na 50 ali 500 obiskovalcev — kar za nekatere pomeni, da jih ne sme biti oz. jih ne more niti biti. Bodisi iz organizacijskih ali iz ekonomskih razlogov.

Vlada in NIJZ nam s palico psihologije zastraševanja in s korenčkom ugodnejše epidemiološke slike že pet mesecev dopovedujeta, da se moramo prilagoditi novim razmeram. In smo se navadili. Ali vsaj sprijaznili. Eni bolj, drugi manj. Eni bolj optimistično in ubogljivo, drugi bolj zlovoljno in uporniško. Pa...