Če Eugenija Carl ne bi bila tako woke in protifarško nastrojena, sploh ne bi vedel, da si je Vinakoper omislil posrečen slogan za svojo malvazijo, ki se glasi: »Dio mio, daj mi malvazijo.«
Pravi namreč, Carlova, da gre za »božji marketing« — odkar je Vinakoper obiskala Aleksandra Pivec in se podjetju pustila částiti (in snemati) v promocijskem t-shirtu.
Ne da bi bil Carlovi za to hvaležen, no, ampak po isti logiki bi moral biti hvaležen tudi Novi24TV.si, da njene Facebook neumnosti šera naprej kot velepomemben news samo zato, da bi diskreditirala Televizijo Slovenija — češ, kaj vse objavlja na družbenih omrežjih levuharska novinarska zalega, državljani pa jim za to še plačujemo prisilni prispevek.
En članek, pa toliko tem: katolištvo in antiklerikalizem, mediji, levi in desni, pristranskost in nestrpnost, oglaševanje, funkcionalna nepismenost … — aleluja za pluralnost kislih kumaric!

Kaj se rima na ime Anastazija?

Naj začnem s še hujšo trivialnostjo ali kar dvema.

[-], [–], [—]

Cenim, da je nekdo od tako imenovanih kreativcev uporabil jezikovno lokalizirano rimo »dio mio«/»malvazijo«. Všeč. Toda tako kot v slovenščini »moj bog« sta tudi v italijanščini »dio mio« dve besedi in se pišeta seveda narazen. S presledkom. Brez vezaja. Kaj šele stičnega pomišljaja. Kako lahko to komu sploh pride na misel? 
Še več. Karkoli že je človek nameraval s tem vezajem povedati, to na plakatu sploh ni vezaj!
Vezaj je namreč kratka črtica [-]. Najkrajša od vseh črtičnih ločil. Obstajata pa še dve črtici — daljši —, ki jima rečemo pomišljaj. To plakatu je pomišljaj. Dolgi. King size. Ali je pomišljaj krajši [–] ali daljši [—], je stvar okusa in pravil ali celo dogovora. A v vsakem primeru sta oba pomišljaja daljša od vezaja.

Zlet

Mislil sem, da bo letošnji veliki šmaren minil brez neprijaznih antiklerikalnih pripomb. Pa seveda spet ni. Brez tega očitno ne gre. Po mojem je razlog ta, da Marijino vnebovzetje za razliko od božiča in velike noči le ni tako obče podružbljen, da ne rečem socializiran praznik. Zato se brezbožci 15. avgusta — vsaj tisti militantnejši: ker ne vejo, za kaj gre — vsakič oglašajo. Pa če se je treba ali ne.
Res pa je, seveda, da se je včasih treba.
Tudi mene, ki s prizanesljivostjo, četudi nezainteresirano dojemam idejo posvečenja naroda Mariji, je začudilo, da se prireditev, ki se je je udeležilo reci in piši tri tisoč ljudi, oblastem ni zdela zdravstveni rizik — ali vsaj ni zdela rizična do te mere, da bi (drastično) omejili obisk, opomnili vsaj na standardno fizično distanco in/ali še kako drugače poskrbeli za manj tveganja. In da bi na vse te ukrepe tudi pravočasno in vztrajno opozarjali.
Nimam nič proti, če se pol Slovenije čez pol Slovenije po kolenih priplazi na Brezje. Toda kljub temu se mi zdi neverjetno, da je tak zlet sploh bil. Da je sploh smel biti.

Nadaljevanje jutri.