Kok res poznate Kralje ulice? In predvsem, kok poznate časopis? Na FB so imeli debato, a naj zvišajo ceno al ne. Zdej je en evro, lahk pa tud prispevaš 1000 evrov Kralju al Kraljici. Pač, po želji.

Eni kle veste, da enkrat na mesec pišem tud za njih. In največjo prepoznavnost so mi oni prinesli. Z urednikom sva pač dolgoletna frenda in sem se spustila še v to. Ker Kralji ulice so poseben časopis. Sam na kurac mi gre pa folk s takimi: “Jaz vedno kupim, sam berem pa ne.”

In za ker kurac pol mi pišemo? Sej top, da se pomaga, sam ne mi pa s takimi, da niti ne odprete. In pol so eni presenečeni, ko odprejo revijo. Da je super. Ma nemoj. In dejmo še zadnjič razčistit za une, k ne veste.

Kupiš in prodaš

Kralje ulice mora vsak prodajalc najprej kupit sam. Eni mislijo, da jim jih talajo. Ne bo držalo. Če maš dnar, ga kupiš po 50 centov in pol dilaš dalje. Torej niti pod razno ne fehtariš, ampak prodajaš. 

In ko prodaš te, kupiš novo rundo. Tko k un mal utrgan z očali, k hodi po celmu centru, ogovarja vse, misli, kok je funny, in prodaja Mladino in podobno. A zanjga kdo misli, da fehtari? Da pač mogoče rabi kakšne pilule, to že, ampak da fehtari, pa ziher ne. Kralji tud ne. Kupiš, prodaš. Čist simple.

Mi pa tud Kralji kdaj dvignejo živec. Uletim vsa vesela pred prodajalno pa kr tam enga zamorim: “Ej, jaz sem Tereza Vuk!” — “Kdo?” me gleda cel čukast nazaj. — “Pišem za Kralje.” — “Aja, ne berem.”
​{embed_info_box}204296{/embed_info_box}

Za koga

Včas se resno vprašam, za koga sploh pišem. Nč ne rečem, sej mam ful bralcev. Ker vedno, ko mi začnejo, kok je bla top kolumna, pol povejo da v Kraljih. In pol se skoz bunim nazaj: “Vse super. Sam mam še štiri dodatne na mesec na Fokuspokus.” — “Ja, sam tist je za plačat.”

Ja, res je. Evro pa neki na mesec. [5,99€ na mesec, op. ur.] In ko smo že pri pisanju. Sam še enga da slišim, da mi reče, da on bi lahk tud ful pisal, ker je vse živo doživel, in bi ga vsi brali, ga bom sam na pičko. Ker se jim kao ne da. Ja, tud men se ne da bit Peter Prevc, bi pa lahk bla s prve. 

Dej, folk, get real. Lahk maš še take zgodbe, ampak dokler jih ne znaš tko napisat, da bojo ljudje obračali stran za stranjo in na konc rekli: “Dej še!”, ti ne pomaga nobena zgodba. In ti nobena šola ti ne pomaga.

Preberete?

In zdej hočejo Kralji zvišat ceno. Po sedemnajstih letih. Bi jim vi dali več kot en evro? Sedemnajst let po en evro je res mal revščina. Revijo sploh kupujete? Ste zadovoljni s prodajalci? Dejansko preberete vse naše zgodbe? Al so vsi za vas sam eni, k zastonj iščejo denar naokol pa nč ne delajo, in pol mu premraženemu pa mokremu pač vržeš neki centov, da se boš boljše počutil. Ker kaj, če te vidi sosed, da nisi nč prispeval. Kupil časopis. In ne prebral, I guess.

Ko bo knjiga vzun

In če se mi ne da bit Peter Prevc, se mi pa da bit Tereza Vuk. Prejšnji vikend na pikniku pri noni sem se drla na žlahto. Na ravnatelja neke srednje šole in mojga fotra, likovnega pedagoga celo življenje. “Poslušte vi zdej mene, pedagogi …” sem se spravla na njiju z džojntom v eni roki in pivom v drugi. In tam kr neki nabijat, da so nas vse uničili pa ne vem kaj. Fotr me je poslal v kurac, vstal je in šel, jaz sem se pa drla za njim: “Sej prov! Bo pa vse v naslednji knjigi!”

Vsakič, ko mi kej ni prov, začnem histerijo zganjat: “Boste pa vsi v knjigi!” Kaj pa ne znajo pisat, lahk bi mi kontro nazaj spustili. In tko zdej teroriziram cel svet. Ker jebat ga, jaz sem že za novo knjigo zmenjena. Ali kot mi je rekel fotr ves presrečen: “Ko bo knjiga vzun, spizdim v Barcelono.”