Ko sem bil nedavno na Bledu — ne na Strateškem forumu, seveda —, se mi je tisti veliki rdeči srček na pomolu, skozi katerega lahko fotografirate svoje ljubčke in ljubice za na Instagram, zdel prav primerna parafraza znamenitega Ježkovega besedila: »Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet.«
In če že (spet) omenjam BSF in dekoracijo slovenskega turističnega bisera, se naj spotaknem še ob lasersko projekcijo napisa »Solidarność«, s katero so prireditelji Foruma počastili štirideseto obletnico dobrih, starih časov, ko je bila Poljska še normalna in zgled drugim disidentskim, uporniškim državam.
Ampak vseeno čudno: od te vlade bi hudobno pričakoval, da bo na skalovje Blejskega gradu projicirala »Sprawiedliwość« — na čast vladajoči stranki Zakon in pravičnost.

Razen Grimsu

A kakorkoli: me veseli, da Slovenija ne bo upoštevala predloga Poljske, da bi odstopili od že pred leti ratificirane Konvencije Sveta Evrope — tako imenovane Istanbulske konvencije — o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima.
Tako vsaj pravi slovenska ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič. Upajmo, da se bo držala svojega uradnega odgovora poljskemu ministru za pravosodje Zbigniewu Ziobru. 
Ko je gospa ministrica nedavno nepremišljeno bleknila, da pri kaznivih in/ali nesprejemljivih dejanjih spolnega nadlegovanja in nasilja tudi ženske »same s svojimi vzorci [obnašanja] [te] zadeve nekako povzročijo«, ljubitelji politične korektnosti niso bili najbolj navdušeni.
Čeprav je bila izjava po mojem benigna, je bila obenem morda res malo preveč konverzacijska in po nepotrebnem provokativna. Lahko bi vedela, da je dandanes med nami preveč snowflakesov, ki jih vsaka taka relativizacija zmoti in zaboli.
S pokončno držo v zvezi z Istanbulsko konvencijo se bo — ali bi se vsaj lahko — odkupila in prikupila vsem. No, razen morda Brankotu Grimsu, ki je že nekaj godrnjal na Twitterju, da bi tudi Slovenija morala odstopiti od Konvencije. Čeprav je leta 2014 v Državnem zboru baje le glasoval za ratificiranje Konvencije.

Heterogenost vlade

Naj za trenutek preskočim na neko drugo, navidez bolj vznemirljivo in v vsakem primeru priljubljeno temo.
Politično zainteresirani in ozaveščeni del slovenske javnosti se že celo večnost ukvarja z ministrico za kmetijsko Aleksandro Pivec in z njeno usodo na čelu stranke DeSUS. Ali še natančneje: ukvarjajo se z usodo, ki bi (ali bo) doletela vladno koalicijo v primeru ministričine defenestracije in morebitnega sesutja ali razpada poslanske skupine te stranke ali celo stranke same.
Privoščljivost medijev in javnosti — namreč tiste, ki je Janša ne priznava — do potencialnih nesoglasij, da katerih bi lahko v vladi prišlo,  je razumljivo in seveda ni nič novega. Rad bi pa opozoril, da heterogenost vlade, da tako rečem, zna biti njen redko opažen in priznan adut in tudi faktor njene kohezivnosti. Košarica, ki jo je ministrica za pravosodje dala svojemu poljskemu kolegu — da je Konvencija »pomemben mednarodni pravni akt na področju preprečevanja nasilja nad ženskami in v družini ter boja proti njima« in »postavlja dobre temelje za soočanje z izzivi v naši družbi in utira pot naproti [sic!] vrednotam, kot so enakost in dostojanstvo za vse državljane« — se resda zdi samoumevna, vendar jo je treba ceniti kot odločno in pokončno politično gesto.

Zmešan predlog

Ni nujno, da je poljski predlog versko blazen. Zmešan je pa vsekakor. Dotični minister za zakon in pravičnost trdi, da je Instanbulska konvencija »feministična izmišljotina za opravičevanje homoseksualne ideologije«.
Poljski, da ne rečem višegrajski populizem v tem oziru izkorišča do neke mere upravičen resentiment do novodobnega, radikaliziranega feminizma. Te nazadnjaške ideje imajo tudi v Sloveniji veliko privržencev in žalibog kot backlash niso čisto brez rezona. Seveda pa to ne pomeni, da bi se bilo smiselno odpovedovati že pridobljenim pravicam in varovalkam. Razen s tem, da ščiti ženske — in družino, če smo že pri tem —, pred nasiljem moških, Instanbulska konvencija v bistvu nima prav nobene zveze s feminizmom. Kaj šele z geji. In kaj šele z ideologijo.
Zato smo lahko samo veseli, da so v vladi tudi taki kot Lilijana Kozlovič — in da je v koaliciji tudi SMC.