Ko je šlo za Janševo lomastenje po medijih, za njegove ideje o novi zakonski ureditvi slovenskih medijev in druge bizarnosti, ki jih v zvezi s tem počne sedanja vlada, o RTV Slovenija doslej nisem veliko pisala. Pa ne zato, ker to ne bi bilo v resnici velika nevarnost. Zgodovina nas uči, da imajo bizarnosti vse prepogosto nepredvidljive in dolgoročno zgodovinske posledice. Spomnimo se samo Hitlerja. Ali poglejmo Trumpa. Zakaj je tako, se zdi očitno: z bizarnostmi je križ zato, ker jih prav zato, ker so bizarne, ljudje radi podcenjujejo. To podcenjevanje pa vključuje neresen odnos do njih. Podcenjevanje posledic, ki jih prinašajo s sabo. Zamahovanje z roko, češ, kdo pa se bo s takšnimi norostmi sploh ukvarjal. In še vrsto drugih drž, ki pa imajo v praksi en skupni rezultat. In ta je, da zaradi neresnega odnosa in podcenjevanja odpirajo socialni prostor, ki ga bizarnosti zasedejo. Se v njem razbohotijo. In naenkrat iz bizarnosti nastanejo resni problemi. S še bolj resnimi posledicami. Ki jim je težko narediti konec.

Ko se bizarnosti razrastejo v probleme

In ko gre za Janševe ukrepe v zvezi z mediji, predvsem z nacionalno RTV, smo šele pred kratkim sploh prišli do stanja, ko se bizarnosti razraščajo v probleme. Poskus odstavitve Kadunca je utelešenje tega prehoda. Prehoda, kjer so se v očeh številnih državljanov navidez abstraktne debate socialno utelesile. Kot smo od Janše že navajeni, gre za kadrovsko čistko. Ki jo je Kadunc preživel za las. Za en glas.

Orbanizacija medijev

V strategiji vzpostavljanja in ohranjanja pluralnosti perspektiv, argumentov in interesov prav nacionalna RTV igra centralno vlogo. V Sloveniji in v marsikateri drugi državi. Zato jo poskuša Janša odpraviti. Če ne dobesedno, pa vsaj v funkcionalnem smislu. Čeprav je dejanski cilj ukinitev javne RTV. Ni treba biti naiven. Funkcionalna nacionalna RTV je sicer dobra rešitev. Vendar samo prehodna. Janšev ideal je namreč orbanizacija medijev. In celotne družbe. Orbanov interes po madžarskem vsaj socialnem ekspanzionizmu — če ni drugega, je tudi to dobro, ali v sili vrag še muhe žre — in Janšev interes, da bi spremenil Slovenijo (ki že zaradi svoje zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice ni kakšen cvet socialne pluralnosti) v totalitarno politično tvorbo sovpadata.

Ne veselimo se prehitro

A ne veselimo se prehitro. Kajti Kadunčevo preživetje za en glas je mogoče politično brati tudi drugače. Recimo kot dokaz, kako nesorazmerno glede na podporo v volilnem telesu so se janšistične sile okrepile v strukturah odločanja. Če Janša že kar dolgo dosega okrog 30% podporo volilnega telesa, pa volilni rezultat v Programskem svetu kaže, da ima že skoraj 50%.
To pa je tisto, o čemer sem že pisala: kadrovske menjave, ki jih Janša izvaja v ključnih organih odločanja, nevtralizirajo samo tretjinsko podporo volilnega telesa janšizmu. Ko je v strukturah, kjer se sprejemajo odločitve, potrebna večinska podpora, si jo bo Janša s kadrovskimi zamenjavami tudi zagotovil. Te strukture bodo z večinskimi glasovi povozile samo tretjinsko podporo Janši v volilnem telesu. Funkcionalno bo ta podpora narasla na polovico in več. In to bo spremenilo ne samo procese odločanja in sprejete odločitve. Ampak bo dolgoročno spremenilo slovensko družbo. Neglede na to, kako se posamične kadrovske rošade morda zdijo bizarne. Ali prav zato, ker se zdijo bizarne.    
Kar pomeni, da v tej igri šteje vsak. Kadunc. In vsak drugi, ki ga Janša tako kot Kadunca hoče odstaviti samo zato, ker mu predstavlja oviro pri multipliciranju tretjinske volilne podpore v večinsko politično podporo.
Posamezniki štejejo. Še kako štejejo.