Ne pomnim, da bi se kdaj prej tako veselila začetka šolskega leta kot letos. Pa če je šlo za moje izobraževanje ali za izobraževanje mojih otrok. Verjamem, da je mnogo staršev razmišljalo podobno, kot sem vse poletje razmišljala tudi sama: bolje zapreti vse državne meje kot pa jeseni šole.
Predstavljam si, da je to pričakovanje še tem večje pri starših majhnih otrok ali tistih, ki že pol leta niso videli šole od znotraj.
Ena mnogih domislic nestrpnih staršev, ki je ob koncu poletja krožila po družbenih omrežjih, je bila tale: »Kaj naj kupim otroku pred začetkom šolskega leta? Računalnik ali šolsko torbo s potrebščinami?«
Dober znak
Verjamem, da se začetka »prave šole« veselijo tudi šolarji. To je dober znak. Kar je bilo za vse generacije šolarjev še nedolgo nazaj popolnoma samoumevno, je dobilo novo vrednost. Zdaj še tem bolj znamo ceniti osebni stik z učitelji in sošolci. Spominjam se, da je razredničarka na govorilnih urah samevala, saj so se starši o ocenah otrok informirali s pomočjo e-redovalnice, pošiljali opravičila po elektronski pošti, za kaj drugega pa se jim ni zdelo vredno v šolo.
Danes je situacija drugačna.
Čeprav naši slušatelji pripadajo najbolj digitalno pismeni populaciji doslej in čeprav je izobraževanje na daljavo navidez že utečeno, je izkušnja s pedagoškim delom na daljavo tudi v univerzitetnem okolju pokazala mnoge slabosti.
Izobraževanje in socializacija
Drži pa, da bo odslej marsikaj drugače. Izkušnja zadnjega pol leta nas je veliko naučila o izobraževanju in socializaciji otrok.
Čeprav naši slušatelji pripadajo najbolj digitalno pismeni populaciji doslej in čeprav je izobraževanje na daljavo navidez že utečeno, je izkušnja s pedagoškim delom na daljavo tudi v univerzitetnem okolju pokazala mnoge slabosti. Tako profesorji kot študentje so bili utrujeni od sedenja pred računalnikom, čeprav so morda izklapljali mikrofone in kamere in so bili udobno nameščeni na kavčih. Prej so se na predavanjih težko odrekli svojim telefonom in računalnikom. Zdaj pa razlagajo, da so res nujno zlo.
Kaj zmoremo in česa ne
Predavanja so praviloma iskanje stika s poslušalci, a ta stik na daljavo je bil nekaj drugega. Študentje so me pred ali po predavanjih pogosto kar na hodniku pocukali za rokav. Tako smo kakšno težavico rešili kar mimogrede.
Predstavljam si, da je v osnovni in srednji šoli zelo veliko takih neformalnih stikov. Toda pri delu na daljavo manjka neverbalni del, ki na koncu vzpstavi zaupanje med učencem in učiteljem oz. dijakom in profesorjem.
A kakorkoli: izobraževanje med pandemijo korona virusa nam je prineslo izkušnje, ki jih bomo odnesli s seboj v prihodnje obdobje. Spoznali smo, kaj na daljavo zmoremo — in česa ne —, pa tudi to, kaj v resnici potrebujemo. Potrebujemo objem, nasmeh, pogled. To je tisto, česar e-redovalnica ne dá.