Mogoče kak močvirniški moron še danes misli, da je Maribor napol nemški, ker da tam kao vsi znajo nemško. Pa ni tako. Ne zato. V moji generaciji Mariborčanov je precej ljudi, ki znajo dobro nemško, ker so veliko gledali ORF in redno brali Bravo. Tako kot so bili v generaciji pred nami taki, ki so znali dobro nemško, ker so brali Burdo ali Bunte. Eni in drugi pa smo hodili po nakupih v Avstrijo.
Avstrija se ni nikomur zdela obljubljena dežela. Avstrija je bila samo pregovorna soseda, ki je imela debelejšo kravo oz. bolje založene trgovine od nas tukaj.
Rad bi prispeval nekaj bolj oprijemljivega v zvezi s tem levo-desnim memom, ki se je te dni širil po Twitterju — češ, komunizem sem zasovražil, ko mi je foter rekel, naj bom tiho, ko sem ga vprašal(a), zakaj pa pri nas ni tako dobrih lizik.
Perverzni šarm interneta je tudi v tem, da ne samo ne ločimo, kdo misli resno in kdo se zajebava, ampak da je to tudi popolnoma vseeno.

»Pa saj je trava čisto ista!«

Glede na to, da ima moja mama izjemen spomin (za daljno preteklost), je tole ziher res: nekega dne, ko sem bil star kaka štiri leta in sem šel s starši morda prvič v Avstrijo — še z roza fičkom ali pa že z bež škodo 1000 MB, sem takoj na drugi strani meje baje rekel: »Pa saj je trava čisto ista!«
Kakorkoli, naj samo navedem nekaj svojih nakupovalnih preferenc in izkušenj v Lipnici in Gracu.
Mimogrede: v Mariboru ne boste slišali nikogar, ki bi upravnemu središču avstrijske zvezne dežele Štajerske rekel po slovensko Gradec. Vsi rečejo Graz. Ali pravzaprav Grac. Izgovorjava krajevnega imena Gradec je nepraktična, v nasprotju z ekonomiko jezika. Saj tudi Slovenj Gradcu rečemo Slovenj Grac, ne, pa tudi ni avstrijski. (Sploh pa, zakaj ne poenostavijo pisave tega krajevnega imena? Saj bi bilo še vedno jasno iz etimologije, da je to »naš mali grad«.)
Včasih pa tudi rečemo ali smo vsaj rekli Lipnici kar Lajbnic. Tako kot recimo včasih rečemo »whatever« ali uporabimo kako drugo, ponavadi angleško besedo.

Foto Cekić

V Lipnici je bila trgovina s fotomaterialom. Pozabil sem, kako se je imenovala. Bila je v lasti nekega Srba ali Hrvata, ki je bil presrečen, če je imel stranke iz SFRJ. Če si bil stalna stranka kot jaz — no, računovodsko gledano moj oče —, pa je dajal izdatne popuste in prodajal robo kar brez mervertštojerja (MwSt, DDV). Samo račun si moral dati potrditi (avstrijskim carinikom) na meji.
Pri Cekiću sem nabavil (all-black) Minolto XD-7 in objektive in winder in dodatno opremo, fotografsko in za razvijanje, pa seveda za sproti kupoval filme in papir in kemikalije.
Nikoli nisem frustrativno razmišljal, zakaj pa pri nas, v Jugoslaviji, nimajo Minolt, Canonov, Nikonov, Pentaxov, pa Ilfordovih filmov in papirja itd. — ampak samo Praktico in Efke. Je bilo pač treba v Avstrijo. Saj še danes ni vsaka trgovina na drugi strani ulice, ne?

Med Mekijem in Obzorji

V Gracu je bila trgovina s ploščami, ki se je imenovala Meki. Ne spomnim se, ali je bila na Färbergasse ali na Hofgasse, torej na prvi ali drugi ulici desno, če si šel gor s Hauptplatza (na tistem koncu pri Kastner & Öhlerju).
Pri Mekiju so imeli vedno vse, kar si hotel. Ampak res vse. Če bi imel dovolj denarja, bi pokupil célo trgovino. (Bila je sicer majhna luknja, kjer je bila hitro gneča.) Kadar smo šli v Grac, sem vedno nažical vsaj za en LP ali dva. Plate so stale od 100 do 130 šilingov (če je bil enojni album).
Nekje tam blizu, morda v isti ulici, je bila kitajska restavracija. To je bil moj prvi Kitajc.
S ploščami tudi v Jugoslaviji ni bil tak problem. Licenčnih plat je bilo kar veliko. Kar zadeva zvok, so najbolj škripale RTB-jeve, najboljše pa so bile Jugotonove. Cene pa so tudi bile zmerne.
V Mariboru je na vogalu Prešernove in Partizanske obstajala knjigarna Založbe Obzorja. (Danes je tam BKS. Guess what? Avstrijska banka!) V desnem krilu so prodajali knjige, v levem pa plošče. Tam je bilo mogoče naročiti tako imenovane originale. To so bile uvožene plošče. Naročil si seveda tiste, za katere Jugoton, RTB in Helidon niso imeli licenc ali če si neko plato pač hotel imeti takoj. Pa še zvok je bil seveda boljši.
Ne spomnim se, koliko dražji so bili originali od neoriginalov in kako dolgo je bilo treba čakati na dobavo. Med mojimi glavnimi trofejami iz Obzorij so bile Ummagumma od Pink Floydov, Brain Salad Surgery od Emerson, Lake & Palmer in Bitches Brew od Milesa Davisa.

Rama, Pelikan, PC … — Mac

Na koncu Glavnega trga v Lipnici je bil Sparov market. Tam smo kupovali špecerijo. Nič takega in nikoli na zalogo. Ramo, Ovomaltine in Wasa kruh. Oče je vedno kupil tudi kakšno delikateso. Sire pa to.
Zraven tega marketa je bila papirnica. Iz te trgovine je bila večina mojih Pelikanovih nalivnikov in bombic v osnovni šoli. Morda so jih imeli že tudi pri nas, ampak morda so bili v Avstriji cenejši.
Zadnja stvar, ki sem jo tam nabavljal — že sredi 80. let —, je bil termo papir za moj Brotherjev elektronski pisalni stroj. Paket stotih A4 listov je stal 125 šilingov.

Miramar

Da smo živeli v socializmu, se nam je včasih maščevalo tako, da smo šli v Avstrijo zastonj. Pridemo recimo na mejo pri Šentilju in vidimo, da pa tokrat ni kolone. O, super, in že gremo gladko čez. Ampak že pri Debeli Berti, kjer ni parkiranega nobenega avta, se očetu posveti, da je danes vse zaprto, ker je … — velikonočni ponedeljek. To se nama je enkrat zgodilo tudi na binkošte.
V Trst mi s štajerskega konca nismo hodili. Vsaj ne po nakupih. Ponte Rosso je bil neka fama, ki nam ni nič predstavljala. Ne vem, kdaj sem bil sploh prvič v Trstu.
Se pa spomnim, da smo bili enkrat okrog leta 1970 v Miramaru. Tam mi je spodrsnilo na z mahom poraščenih stopnicah na pomolu. Oče me je z zadnjem trenutku ujel, da nisem padel v zimskem plaščku v morje. Plavati sem seveda že znal. S socializmu sem se učil plavati s praslovansko rumenim Jugoplastikinim šlavhkom, ki je imel spredaj račko. Naslednje poletje pa smo morali v Avstrijo še po rokavčke.