Presenečen in začuden se sprašujem, kako je mogoče, da je v narekovajih neodvisni kandidat SDS Anže Logar v prvem krogu dobil ne več ne manj kot tretjino glasov, se gladko uvrstil v drugega in v skladu z napovedmi anket — ki jim nisem hotel zdravo za gotovo verjeti — ohranil vlogo favorita na predsedniških volitvah.

Mislim, da zdaj poznam odgovor.

Glasovi za Logarja so bili glasovi za normalno desnico. To so bili glasovi tistih, ki jih je kandidat med kampanjo prepričal, da njegovo čeznočno spreobrnjenje v zmernega sredinarja ni bilo samo preračunljiv in všečen volte-face. To so bili glasovi nepoboljšljivih optimistov, ki verjamejo, da je Logar vsaj messenger, če že ne prerok in konstruktor neke druge in drugačne, sodelujočnejše, inteligentnejše, poštenejše, nerazdiralnejše, z eno besedo normalne, normalnejše desnice. Desnice, kakršne zaenkrat nikjer ni — vsaj ne v etablirani obliki — in je še lep čas ne bo.

Samo to bi vžgalo — ampak ni

Resnici na ljubo Logar res ni in nikoli ni bil eden od jastrebov desnice. Ne jastreb, Logar je v bistvu raca SDS: bog mu pomagaj, vso svojo politično kariero je kvakal in hodil in zgledal kot desničarska raca — a dejstvo ostaja, da nikoli ni bil jastreb.

Res je, da ga brez SDS sploh ne bi bilo na politični sceni. A kar se je nanj grdega, umazanega, zlega prilepilo, se je prilepilo zaradi njegovega milo rečeno pragmatičnega, če že ne benevolentnega in nonšalantnega delovanja v okviru SDS in njenih vlad.
Toda grdi, umazani, zli so v SDS drugi, ne Logar.

Logarjevo potrpežljivo, a krčevito in navidez brezupno distanciranje od anomalij in ekscesov SDS je bilo na trenutke res tragikomično. A tega ne bi bilo brez medijskega in političnega spina.
Razen tega, da se je volk ogrnil v ovčjo kožo, ne drugi kandidati ne stranke same ne mediji proti Logarju pač niso imeli učinkovitih očitkov. Kakopak bi mu lahko bili očitali še kaj konkretnejšega, a to seveda ne bi vžgalo. Vžgalo bi — oz. so celo mislili, da bo vžgalo — samo to, da je član SDS, celo predsednik Sveta SDS. Janšev človek. 

Pa nazadnje ni vžgalo.

Misel dneva

Misel dneva je sinoči izrekel Janez Podobnik, ki je Logarjev neue beste Zwischenzeit v povolilnem studiu na Televiziji Slovenija pojasnil s staro, a očitno pozabljeno resnico: “Na volitvah glasujemo za človeka, ne za stranko.”

Res je. To vse pojasni. Glas za Logarja je bil glas za Logarja. To ni bil glas za Janšo. Za večino ta desnih že ne.

Janša se bo na Logarjev uspeh previdno, zadržano šlepal. Malo se bo že moral, ker bi bilo res nenavadno, če ga ne bi še naprej formalno podpiral. Ne pa seveda preveč, saj je prav ta namišljena ali dejanska razlika, distanca, diskrepanca med SDS in kao njenim kandidatom ključ do Logarjevega uspeha v drugem krogu.

Prvorazredna destinacija

Previden pa bo prvak SDS moral biti tudi zato, ker bi bil Logarjev morebitni, ne nemogoči uspeh v drugem krogu začetek počasnega, a zanesljivega Janševega unterganga. Če Logar 13. novembra zmaga, bo predsednik republike (vsaj) do leta 2027, kar pomeni, da ne bo prevzel SDS pred naslednjimi državnozborskimi volitvami leta 2026 (ali magari prej). Janša je zaenkrat še na varni strani.

Zato se je capo di banda sinoči še vljudno potrudil v Vinoteko Šuklje — kar je za povprečne, domoljubno cvičkaste pojme in nazore SDS naravnost fancy, mondena, asfaltna, urbana, prvorazredna winebar destinacija —, da bi čestital svojemu Anžetu, a se je pri tem pametno vzdržal izjav in za to zadolžil Evo Irgl, ki k Logarju pač bolj paše kot on sam.

Toliko za danes

Del Logarjevega uspeha pa je mogoče pripisati tudi tistim privoščljivim, preračunljivim volilcem vsaj rahlo desne ali neleve usmeritve, ki bi iz neke državljanske trme volili SDS, če se jim ne bi zafržmagala s svojim radikalizmom in podivjanostjo pod Janšo. Za take ljudi je Anže Logar morda res mesija.Toliko za danes. O izidih (in o reakcijah na izide) prvega kroga predsedniških volitev bom seveda še pisal. Verjetno ne o vsakem od šestih preostalih kandidatov posebej — na vsak način pa še o strateških, komunikacijskih, PR napakah, ki si jih je vladna koalicija privoščila z Brglezom (in Kordišem) v kontekstu pomembnejših skrbi in nalog, ki si jih je naprtila. Pa o fenomenu Nataše Pirc Musar verjetno tudi še kaj. Se skratka beremo v naslednjih dneh.