Ena od Assangevih izjav, po katerih je znan, je ta, da je pravičnost cilj, preglednost pa sredstvo, da ta cilj dosežeš. To izjavo bi lahko imeli za moto njegovega delovanja.
Assangeu oz. njegovemu Wikileaksu moramo priznati, da sta prispevala veliko k preglednosti delovanja sodobnih oblastnih struktur. Po njegovi zaslugi namreč vemo o prikritem delovanju oblastnikov in vladajočih struktur stvari, ki jih sicer niti slučajno ne bi. Isto velja za kapitalske centre moči.
Morda bi se nam o rečeh, ki jih danes po zaslugi Wikileaksa vemo, samo kaj dozdevalo. Toda če bi nam kdo o tem poročal, bi mislili, da se mu verjetno meša. Danes pa vemo, da je resničnost delovanja današnjih oblastnikov in kapitalskih struktur hujša, kot smo si predstavljali. Da to vemo, je največja zasluga Juliana Assangea.
Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo Assangea dobili v roke tisti, ki jih je razkrinkal.

Onemogočiti sovražnike

Sama sem mislila, da se bo to zgodilo hitreje, kot se je v resnici. Sedem let eksila na ekvadorski ambasadi je bistveno več, kot se je zdelo verjetno, ko se je tja zatekel. Bilo je jasno, da zahodni politični in kapitalski centri moči ne bodo odnehali, dokler ga ne dobijo v svoje roke. In ga kaznujejo.
Assangea bo formalno kaznovalo “neodvisno sodstvo”. Če so Rosi Luxemburg v njenem času politični in kapitalski vrhovi kar s puškinim kopitom razbili glavo, se Assangeu česa takega ni treba bati. Podvrgli ga bodo proceduri “neodvisnega sodstva”. Ki bo povsem “neodvisno” ugotovilo, da je kriv.
Assange bo izročen tisti državi, katere “neodvisno sodstvo” mu bo lahko izreklo najvišjo kazen. In ga za najdaljši čas poslalo v zapor. In ga za kolikor je le mogoče onemogočilo.
Glavni cilj kapitalskih in političnih centrov moči je onemogočenje njihovih sovražnike. Danes enako kot v preteklosti. Samo sredstva so drugačna.

Diskvalifikacija

Poleg predvidljivih rezultatov delovanja “neodvisnega sodstva” pa je mogoče s popolno gotovostjo napovedati tudi način, kako bo to ta cilj doseglo. Doseglo ga bo tako, da bo Assangea poskušalo diskvalificirati s čim več možnimi značilnostmi njegove osebnosti, okusov in delovanja.
Tako je eden od britanskih sodnikov že povedal, da je Assangevo vedenje vedenje narcisa, ki ne vidi nič drugega kot svoj lastni interes. Seveda je sodnik ob tem izkazal nepoznavanje psihološkega ustroja in logike delovanja narcističnih oseb.
Postopek dokazovanja krivde bo predvsem diskvalifikacija Assangeve osebnosti. V tem postopku bo javnost Assangea spoznala ne samo kot narcisa, ampak kot še marsikaj drugega. Recimo kot posiljevalca.
Dlje ko bo trajal “neodvisni” sodni postopek, več “problematičnih” Assangovih lastnosti bo prišlo na dan. In seveda bo trajal tako dolgo, da bo zainteresirana javnost na koncu popolnoma pretresena nad Asangevo osebnostjo in njegovim osebnim življenjem. Javnost se bo pogovarjala samo še o tem.
In ko bo Assange osebnostno dovolj diskvalificiran, bo taista javnost z lahkoto pristala na kazen, ki jo bo izreklo “neodvisno sodstvo”. Zaradi šokiranosti in gneva nad njegovo osebnostjo se bo zdela vsaka izrečena kazen sprejemljiva. Celo premila.
Osebnostna diskvalifikacija, ki najpogosteje temelji na neresničnih dejstvih, je dobro znana in redno uporabljana metoda, ki jo tisti, ki imajo moč, uporabljajo za to, da nedolžne spremenijo v javnih očeh v krivce. Ta metoda omogoča političnim in kapitalskim centrom moči kaznovanje tistih, ki jih v resnici ni treba kaznovati. Celo skrajno surovo kaznovati. Da kazen v resnici sploh ni utemeljena, vmes že vsi pozabijo. To nikogar več ne zanima.

Pravičnost in preglednost

Seveda nočem trditi, da je Assange človek brez napak. Ali da katere od reči, ki mu jih očitajo, morda celo v resnici ni storil.
Kar hočem reči, je nekaj drugega: da to, kakršenkoli že Assange kot človek je, v ničemer ne zmanjšuje zaslug, ki jih ima za to, da bolje razumemo ozadja današnjih vladajočih centrov moči. In procese v njem. In da to ne more v ničemer spremeniti dejstva, da je Assangeva trditev, da je cilj pravičnost, sredstvo za doseganje tega cilja pa preglednost, točno. 
Vsi, ki smo si na povsem nepomembnih ravneh — recimo na fakultetah ali univerzah — prizadevamo dosegati pravičnost z realizacijo preglednosti, še predobro vemo, ob kakšne zidove pri tem trčimo. In kakšnih povračilnih ukrepov je takšno delovanje deležno. In kakšnih povračilnih ukrepov smo deležni mi sami. Pa čeprav gre za minorne ravni. In probleme.
Zato lahko v Assangevem primeru pričakujemo karkoli.