Druga sitnost je seveda vojna v Ukrajini. Vojne so sicer ves čas, vendar so ponavadi daleč in nas pač ne zanimajo, vsaj ne preveč. Zdaj, ko je na našem pragu, pa je vrag odnesel šalo. Ni mi vseeno, res ne.

Moja starša sta doživela vojno. Mama še kot otrok, od nje precej starejši oče pa je bil najprej v nemški vojski — Štajerce so prisilno mobilizirali —, potem pa mu je uspelo Švabom pobegniti in je šel v partizane.

Ne ločijo med SD in SDS

Desetdnevno vojno za Slovenijo sem doživel tudi sam. Priznati moram, da ni bilo preveč hudo. A vseeno, neka travma je bila in ne želim si spet tega. Sploh ne v mojih letih.
​{embed_info_box}195012{/embed_info_box}

Tretja sitnost pa so prihajajoče volitve. Ni skrivnost, da si želim zamenjavo vlade. Tega, kar imamo zdaj, definitivno nočem več. Problem je ta vsesplošna predvolilna kampanja, v katero so se vključili tudi prvoborci s socialnih omrežij. Sam jih že nekaj let ne uporabljam več v politične namene. Tudi zato, ker sem se že enkrat fino opekel. Uporabljam jih za izmenjavo zanimivih informacij s področij, ki me zanimajo — predvsem glasba, film in šport. Vse drugi mi je prenaporno. Večino tistih, ki pišejo o politiki, sam blokiral ali mjutal, da mi ne pokvarijo živcev, še predno se dan sploh začne.

Ampak pred volitvami so strokovnjaki za politiko vsi. Tudi tisti, ki še včeraj niso ločili med SD in SDS. Res hudo.

Lomastenje po RTV

Mučno mi je tudi gledati lomastenje oblasti po RTV, kjer sem nenazadnje osem let delal. Resda na Radiu, ki mu je bilo (zaenkrat) še prizanešeno, ker je TVS bolj vpliven medij. Prepričan pa sem, da tudi Radio pride na vrsto. Sramotna imenovanja novih metel, ki so blizu vladajočemu režimu — in to kljub ostremu nasprotovanju novinarskega kolektiva, to je res nesprejemljivo.

Ne razumite me napak. Politična pripadnost me ne moti toliko kot nestrokovnost. Rezultati tega so že vidni. Nenazadnje ob polomijadi, ko je TVS enostavno prenašala program BBC World News s simultanim prevodom.

Skratka, včasih se mi zdi, da me tlači nočna mora, iz katere se ne morem prebuditi.

Hvala bogu, da je šport

Na koncu nas že spet rešuje šport, ki je verjetno edino, kar lahko Slovence vsaj za kratek čas še združi. Športniki so nas ta vikend res razvajali. Skakalci in skakalke so dosegli nove mejnike, na prestižnih kolesarskih dirkah sta zmagala kolesarja Roglič in Pogačar, izkazale so se tudi alpske smučarke in smučarji. No, smučar.

Konec meseca bo v Planici spet 50.000 obiskovalcev kot v najboljših časih. Ljudje bodo noreli in pijančevali, ne da bi se spraševali, ali si njihov ali naš. Virus bo tudi dobre volje, saj se bo lahko nemoteno razmnoževal. Vsaj za en vikend bomo pozabili na Ruse, Ukrajince in humanitarnost. Volk bo sit in koza bo cela. Za dan ali dva.