V nekem zoprnem obdobju

Smo v nekem zoprnem obdobju. Pandemije še ni konec, čeprav si tega vsi želimo. Nekateri celo tako zelo, da zadevo ignorirajo in mislijo, da bo vse okej. To me spominja na otroške dni, ko si si z dlanmi zakril obraz in si mislil, da te drugi ne vidijo. Po mojem laičnem mnenju je vlada prehitro omilila ukrepe, kar pa gre pripisati predvolilnemu obdobju in nabiranju poceni političnih točk. Dejstvo je pač, da od sprostitve ukrepov naprej število okuženih spet raste, zato nisem ravno optimističen.

Druga sitnost je seveda vojna v Ukrajini. Vojne so sicer ves čas, vendar so ponavadi daleč in nas pač ne zanimajo, vsaj ne preveč. Zdaj, ko je na našem pragu, pa je vrag odnesel šalo. Ni mi vseeno, res ne.

Moja starša sta doživela vojno. Mama še kot otrok, od nje precej starejši oče pa je bil najprej v nemški vojski — Štajerce so prisilno mobilizirali —, potem pa mu je uspelo Švabom pobegniti in je šel v partizane.

Ne ločijo med SD in SDS

Desetdnevno vojno za...